Ko se je spet oglasil pomladni veter, je šolo napolnil vonj po travi in soncu. Laura je stala pred učilnico, čakala, da se zvonec oglasi, ko se je zaslišal znan glas:
»Hej, Laura.«

Obrnila se je. Nik je stal tam, v roki je držal zvezek in na obrazu mu je igral nasmeh, ki je bil zdaj nekako bolj miren, odrasel.
»Lahko pridem kasneje do tebe? Rabim pomoč pri angleščini.«
»Jaz?«
»Ti si vedno znala te stvari,« se je nasmehnil. »In obljubim, da bom prinesel čokolado.«

Tiste popoldne sta sedela pri njej doma. Na mizi knjige, zapiski, v ozadju je brnela glasba.
Laura je čutila, da je nekaj drugače — ne tisto otroško navdušenje kot nekoč, temveč mehka, umirjena bližina, kot bi se oba počasi naučila biti tam brez hitenja.

Ko sta končala, je Nik vstal in pogledal proti polici, kjer je opazil modro zapestnico, zdaj spravljeno v steklen kozarec.
»Še vedno jo imaš,« je rekel.
»Nitka se je pretrgala. Nisem je hotela zavreči.«
»Dobro, da nisi.«

Ko je odšel, je Laura odprla tisti kozarec in za trenutek držala zapestnico v dlani. Čutila je, da se nekaj vrača — ne isto kot prej, ampak nekaj bolj tihega, resničnega.