DEDINJA SREBRNIH SOLZ - III. Poglavje

~Krvni Griči, Reille
»Kdo?« Vprašam.
»Vampirji,« Pove Becc.
»Med sabo ste si razglasili mir. Ne razumem,«
»Noben ne. Mir so si naši predniki razglasili že pred tisočimi leti. Zdaj pa hočejo vampirji, da bi izumrli. Ne vemo zakaj.« Odgovori. »Alfa?« Povzdigne obrv.
Alfa stopi naprej. Vsi ga gledajo s spoštovanjem v očeh. Becc je presenečen, saj bo Alfa očitno nekaj povedal. Alfa je stopil k meni in me pogledal globoko v oči.
»Le pol ti je, a tako močna, da znaš govoriti z nami, ona pa več kot le govoriti z vampirji.« Prvič slišim njegov glas. Skrivnosten in hripav. Nisem razumela kaj mi je povedal, vendar je bil zagotovo namig.
Stopil je bližje k meni in mi na ušesa šepnil 'Nisem si mislil, da te bom kdaj spoznal, Esster.' To me je presenetilo. Pozna me. Pozna moje ime, ki jim ga nisem povedala. Z začudenjem v očeh sem ga gledala, ta mi je pa le pomežiknil in počasi odšel nazaj.
Ostali trop me je začudeno gledal, saj niso slišali kaj mi je šepnil na uho. Le skomignila sem in pogledala Becca, ki je bil še kar presenečen.
Ne razumem. 'Le pol ti je,'. Kdo? Kdo mi je le pol? Kaj misli s tem? 'A tako močna,'. Ta ki mi je le pol je močen. Močna. Dekle je. 'Da znaš govoriti z nami,' Ker je močna, znam govoriti z volkodlaki. Ne razumem. 'Ona pa več kot le govoriti z vampirji.' Izgubila sem se. Ne razumem več - Čakaj…Čeprav mi je le pol, sva vseeno tako močno povezani da znam govoriti v volkodlaki, saj ona zna več kot le govoriti z vampirji. To imam po njej. Torej, sva si nekako na pol v sorodu? Je to mislil?
Becc je imel prav. Ko alfa govori, zna biti skrivnosten.
Vendar kako ve moje ime? Me ljudi poznajo? Mogoče me le on. Saj je alfa. Alfa Krempelj.

»Koliko časa bomo rabili, da pridemo iz gozda?« Vprašam.
»Vsaj kak teden. Krvni Griči so največja pokrajina na Reille,« Pove dekle, zraven Becca.
»Jutri odidemo,« Konča Becc. Če bomo odšli šele jutri, bom prišla v kraljestvo en dan kasneje. Nimam toliko časa. In še, čutila je da bo jutri nevihta, zato ne bodo odšli, ampak bodo počakali do konca. In odšli bi šele naslednji dan. Če pa jih nevihta doleti med potjo, lahko le nekje postanejo in prespijo – naslednji dan pa lahko nadaljujejo pot takoj. Ne sme izgubljati časa.
»Ne,« Rečem ostro, Becc me pogleda. »Danes. Zdaj,«
»Zakaj se ti mudi?« Nič nisem rekla. Le gledala sem. V črnih očeh, kot noč, se mi je zaiskrila iskrica. Le opazovala sem ga.
»Prav,« ne umakne pogleda z mojih oči. »Lele, pojdi pripravit hrano.« Pogled premakne k dekletu zraven njega. Temnopolto živahno dekle, z skodranimi črnimi lasmi. Po obrazu ima z svetlečo belo narisane črte. Dvige pogled k Beccu – Manjša od njega, je vsaj za eno glavo – ter mu prikima. Obrne se in hodi proti grmovju, se splazi skozi in izgine. Ostali trop gre za njo. Le Becc ostane. Spet me opazuje.
»Nekaj nenavadnega je na tebi,« Gre proti meni. »Kako ti lahko zaupamo?«
»Alfa mi,« Skomignem. »Niste sončevi?«
»Zakaj imate vilinci o sončevih volkodlakih take predstave?« Neučakano reče. »Ker smo sončevi, smo prijazni, naivni, pravični? Lunini pa so nesramni, bistri, bojevniški? Vsi smo le volkodlaki,«
»Ker imate to v genih,« Ne umaknem pogleda.
»Kje to piše?«
»V vsaki knjigi, v vsaki knjižnici na otoku Reille,« Umirjeno mu odgovarjam. Nič ne reče. Še naprej me gleda.
»Mogoče ti alfa zaupa, vendar jaz ne.« Jezno hodi stran od mene. Gre za grmovje, kjer se slišijo glasovi Lele in ostalih.
Skomignem z rameni. Prav vseeno mi je, ali mi zaupa, ali ne. Le da pridem do Lithie, kar je mogoče, dokler mi bo alfa zaupal.
On mi bo vedno. Nekaj ve o meni. Nekaj več. Nekaj kar še sama ne vem.

___
Evoo, nov del :))
Hvala vsem mojim dragim bralkam in bralcem <3
Hvala za prejšne like in komentarje in vse sbodbudne besede :)

RTM:kiss:,
W.