"Mamicaaa!!"
Proti temnolasi gospe sta se iz šole zapodila deček in deklica in se ji vrgla okrog vratu. "Ljubčka zlata! Kako je bilo v šoli?"
Majhna deklica s temno rjavimi lasmi in najbolj modrimi očmi, kar jih je svet kdaj videl, se je užaljeno ozrla navzgor. "Učiteljica je rekla, da sem razvajena smrklja," je potožila. Mati jo je stisnila k sebi. "Seveda nisi razvajena, miška! Pa ti, Luci, kako je bilo?"
Devetletni deček je brcnil kamen. "Težave z imenom. Spet," je zajedljivo pripomnil in poslal mami jezen pogled. "Nihče me ne kliče Luci. Za vse sem in bom vedno Lucijan. Zakaj imam tako butasto ime?" Deklica je poskočila. "Mami, jaz bi bila takoj Lucija, tudi ime Lucijan bi sprejela! Samo ne te čudaške Leje! Tako kmetavzarsko zveni! Res sta trapasta z očkom, mamica!"
Mama je vzdihnila. "Ko boš starejša, si boš spremenila ime, če ti še vedno ne bo všeč. Ampak Leja ti res paše, srčece zlato! Ampak zdaj je tako ali tako konec šole - Luci, ti boš zdaj dva meseca Luci, in če boš hotel, bo šla mamica septembra v šolo učiteljem povedat, da nisi Lucijan, ampak Luci, prav, sonček? Leja, če želiš, te lahko zdaj kličemo Lucija, pa tudi drugim bom rekla, da si Lucija, velja, moja mala miška?"
Leji so se zalesketale oči. "Ne, Ana bom! Vse punce hočejo biti Ana in jaz bom sedaj Ana!"
"Prav, moja Anica, tudi če ti je ime Mikrovalovka, si še vedno moja miška!" je rekla mama in hčerko poljubila na lice. "Gremo na sladoled in v Alejo kupit kaj za konec šolskega leta!"