Odpiral sem oči. Ležal sem na boku na šolskih tleh. Zavzdihnil sem. Imran se mi je prijazno smejal. "Brat moj!" je dejal in me objel. Nisem se zavedal, kaj se je zgodilo, zakaj so okoli mene vsi učitelji. Še hišnik je sedel poleg mene in vsi so tako buljili v moj obraz da mi je počasi začelo postajati neprijetno. Pogladil sem se po laseh. Imel sem celo potno glavo. Naenkrat sem se skoraj zadrl in še dobro da se ne bi, ker bi vsem učiteljem minile misli po pomoči do mene, saj moj krik ni krik nekega kulskega tipa, ki ma 100kil mišic, pač pa bolj mojim sošolkam, ko se derejo če zagledajo muho. Bil sem brez majice! Moja uboga bela Nike majica je ležala poleg mene. Ogledal sem se. Dobro. Nič six-packov zaenkrat. Sem pomislil. Imran mi je vrgel plastenko vode. Ujel sem jo in jo izpraznil v nekaj sekundah. Zdelo se mi je, da sem v komi. Brezzveze. Spet in spet se dogajajo brezzvezne stvari. Naenkrat priteče po stopnicah nek mali tip, pobulji v mene- kakih 13 jih je ziher imel in zbezlja po hodniku. On carsko hodi po stopnicah, to pa ustavi pogled na mene, malega debila- ležečega na podu. Pa kaj si učitelji mislijo, da bom kar ležeč se opazoval to kar se bo dogajalo okoli mene? Da se mi bodo Amir in ostali bosanci še bolj smejali?! Ni govora! Pograbil sem majico in jo oblekel. V treh sekundah sem sedel ob ograji stopnic. "dobro je." so si oddahnili učitelji in odšli v svoje kabinete. Z Imranom sva ostala sama na hodniku. Pogledal sem sebe. In njega. On velik- jaz manjši od drugošolca. Objel me je okoli rame. "Vse bo dobro stari." mi je rekel, ko mi je na dan pritekla solza. Bil sem obupan. Šolski gaser se je zlomil.
...brezzveze...