Dragi dnevnik!
Končno sobota! Zelo sem se je veselila ampak zdaj ko moram čakati vse do petih popoldan nimam nič kar bi počela. Ker nisem vedela kaj naj, sem odšla do pašnikov čeprav je bilo še zelo zgodaj. Pašniki pa so bili zjutraj večinoma zelo pusti zjutraj, saj je bila ura šele devet. Tudi Romea ni bilo tam. Zaslišala sem nenavaden zvok kot bi nekdo galopiral na konju. Zvok se je vedno bolj približeval in šele takrat sem se zavedala, da stojim zraven hloda, ki bi lahko služil kot ovira za preskakovanje. Ne da bi na karkoli pomislila, sem si zakrila glavo z rokami in se stisnila ob rob pašnika. Zvik je potihnil za mano me je nekdo vprašal: "Anna a si v redu?" Obrnila sem se in na konju zagledala Emely. Njeni rjavi skodrani lasje so bili speti v čop njen pogled pa je bil zaskrbljen. Nisem hotela biti strahopetka zato sem hitro in sproščeno odvrnila: "Ja ja vse je okej." Emely se je vrnil nasmeh na obraz. "Dobro. Zakaj pa si tukaj?" Me je vprašala. Odvrnila sem ji: "Dolgčas mi je bilo." Razjahala je konja in medtem, ko sva hodili mi je govorila: "Nikoli več ne naredi tega! A nisi videla znaka, da se na tej strani pašnika ne sme hoditi?" Priznam, da ga nisem videla. Emely je to opazila zato je spremenila temo pogovora. "A hočeš videti kako poteka moj dan z Romeom?" Bila sem navdušena zdaj bom lahko vsak vikend jahala in videvala konje! V Mariboru sem jahala le parkrat na mesec! "Samo ne v tej opravi." Je rekla Emely. "Kako to misliš?" Sem jo vprašala. Še predenj pa sem lahko kaj rekla je Emely pred mano postavila jahalne škornje, jahalne hlače in drugo konjeniško opremo. "Kaj?" Je rekla Emely. "Saj ne moreš na tekmovanje brez konjeniške opreme."