Romea! Romea ni več! Ni ga kje je!? Ti si kriva! Vse gre narobe! Pojdi stran! Pojdi stran stran stran s... Zbudila sem se. Ti majhni glaski so mi odzvanjali v glavi. Moji lasje so se mi prilepili na moj vrat. Bila sem potna a to je bil mrzel pot. Iz mojih sanj sem razbrala da je nekaj narobe. Morala sem tja k Romeu. Na hitro sem se oblekla in se potihoma stopicljala iz hiše. Prišla sem do pašnikov. Nobenega konja ni bilo na njih saj je bila ura pol 3 zjutraj. Vrata hlevov so bila zaklenjena. Nekaj je bilo narobe. To sem vedela zato sem morala priti noter. Hotela sem razbiti tista vrata a sem ugotovila da to ni najboljša zamisel. Nečesa sem se morala spomniti pa naj bo še najbolj neumna zamisel na svetu. Domislila sem se nečesa a verjetno ne bi nikoli delovala. Ampak sem morala poskusiti. Vzela sem lasnico in poskusila odpreti vrata in ne morete verjeti! Delovalo je! Odprla sem vrata! Šla sem notri in potiho stopicljala do Romeovega boksa. Pogledala sem notri in si oddahnila. Romeo je bil še vedno tam. Spet me je doletel tisti občutek močna vrtoglavica kot včeraj na Dancy. Minile so minute ali ure takrat nisem imela občutka za čas. Šele potem je vrtoglavica ponehala. Spet je prišel nov občutek. Kot tisti pri pašnikih kot da bi me nekdo opazoval. Takrat je bila sicer le Emely a zdaj bi lahko bil kdorkoli. Bilo me je strah. Zdaj sem morala od tukaj takoj! Močna vrtoglavica se je spet pojavila. Močno se mi je zameglilo pred očmi. Začela sem teči. Pri tem sem izgledala kot da sem pijana ker vrtoglavica še ni prenehala. Prenehala je šele ko sem bila le še 5 metrov oddaljena od doma. S treskom sem zaprla vrata. Spoznala sem da je bila to najslabša zamisel ker bi lahko zbudila starše. Po stopnicah nisem morala hoditi čisto potiho sem se pa zelo potrudila da ne bi bilo opazno. Končno sem se lahko ulegla. Pogledala sem na uro pol sedem zjutraj še dve uri in pol do jahanja.