Torek, 14. april 1927, dekliška spalnica (14:00)
Poglej. Nočem ti pisati. To knjigo mi je dala oskrbnica naše sirotišnice in rekla naj napišemo vsa svoja čustva. Naj ti zdaj povem svoja čustva: NOČEM ŽIVETI NA TEM MAJHNEM OTOJKU SREDI ATLANTIKA, NOČEM ŽIVETI V SIROTIŠNICI IN SPLOH NOČEM PISATI DNEVNIKA!!! Oh, kako sem nevljudna, naj se predstavim. Sem Grace Hill. Živim na majhnem otočju sredi Atlantika. Lažem. Ni sredi Atlantika. Imenuje se Bermudi in spada pod Veliko Britanijo. Živim v majhni neumni sirotišnici, kjer se število otrok ves čas spreminja. Enkrat jih je 20 drugič pa 90. V njej živim že petnajst let in si že toliko časa želim, da bi me vzeli kakšni turisti. Seveda se to ni nikdar zgodilo. Starša sta umrla na Titaniku in jutri bo že petnajst let od njune smrti (in moj rojstni dan). Tisto noč sem se rodila tudi jaz a atija in mami niso morali rešiti. Našla me je neka prijazna oseba in me varno spravila na rešilno ladjo, ki je ustavila na Bermudih in od takrat živim tu, ter po cele dni na trgu prodajam jabolka. In rojstni dnevi v sirotišnici so prava nočna mora. In jutri se na njem ne mislim prikazati. Nekdo prihaja!
Torek, 14. april 1927, moja stojnica na tržnici (18:00)
Prišla je ena od mnogih oskrbnic mi podala košaro z jabolki in me poslala na tržnico. Prodala sem le kilo jabolk. Spet bom dobila le kruh in vodo, medtem ko se bodo drugi basali z ovseno kašo. Že tako ali tako tehtam le 38 kg, kar je za (skoraj) 15-letnico premalo. Še uro moram prodajati jabolka, kar je pravo mučenje. Ravno zdaj ko tukaj ni veliko strank. Šele ko bom polnoletna, bom sirotišnico lahko pustila za sabo, a to je šele čez tri leta in en dan. Oh, stranka je tu! Bye!
Torek, 14. april 1927, vhodno stopnišče v sirotišnici(19:20)
Pišem ti hitro, kot se le da. Ko sem nesla košaro v klet, sem slišala sem ropotanje lopate. Potrkala sem in vrata je odprla gospodična Green, vzela mi je košaro in priprla vrata. V kleti sem videla kabino v velikosti tuš kabine, osvetljeno z modrimi neonkami. Spominjala me je na nekakšen stroj potovanja skozi čas, ki ga omenjajo v fantazijskih zgodbah. Še nocoj grem pogledat kaj je to. Zdaj zvoni zvonec za večerjo.
Sreda, 15. april 1927, klet (00:00)
Sem pri stroju. Nekako sem se izmuznila mimo vseh nočnih stražark. Vstopam v stroj. Usedla sem se na zelo udoben stol. A stroj je začel izpuščati iskre. Pokvarjen je! A prepozno. Vrata kabine so zaprta. Robotski glas je rekel: »1912, Titanik« Vse se začenja tresti.