PisalnicaDNEVNIK GRACE HILL 1. del
7
Torek, 14. april 1927, dekliška spalnica (14:00)
Poglej. Nočem ti pisati. To knjigo mi je dala oskrbnica naše sirotišnice in rekla naj napišemo vsa svoja čustva. Naj ti zdaj povem svoja čustva: NOČEM ŽIVETI NA TEM MAJHNEM OTOJKU SREDI ATLANTIKA, NOČEM ŽIVETI V SIROTIŠNICI IN SPLOH NOČEM PISATI DNEVNIKA!!! Oh, kako sem nevljudna, naj se predstavim. Sem Grace Hill. Živim na majhnem otočju sredi Atlantika. Lažem. Ni sredi Atlantika. Imenuje se Bermudi in spada pod Veliko Britanijo. Živim v majhni neumni sirotišnici, kjer se število otrok ves čas spreminja. Enkrat jih je 20 drugič pa 90. V njej živim že petnajst let in si že toliko časa želim, da bi me vzeli kakšni turisti. Seveda se to ni nikdar zgodilo. Starša sta umrla na Titaniku in jutri bo že petnajst let od njune smrti (in moj rojstni dan). Tisto noč sem se rodila tudi jaz a atija in mami niso morali rešiti. Našla me je neka prijazna oseba in me varno spravila na rešilno ladjo, ki je ustavila na Bermudih in od takrat živim tu, ter po cele dni na trgu prodajam jabolka. In rojstni dnevi v sirotišnici so prava nočna mora. In jutri se na njem ne mislim prikazati. Nekdo prihaja!
Torek, 14. april 1927, moja stojnica na tržnici (18:00)
Prišla je ena od mnogih oskrbnic mi podala košaro z jabolki in me poslala na tržnico. Prodala sem le kilo jabolk. Spet bom dobila le kruh in vodo, medtem ko se bodo drugi basali z ovseno kašo. Že tako ali tako tehtam le 38 kg, kar je za (skoraj) 15-letnico premalo. Še uro moram prodajati jabolka, kar je pravo mučenje. Ravno zdaj ko tukaj ni veliko strank. Šele ko bom polnoletna, bom sirotišnico lahko pustila za sabo, a to je šele čez tri leta in en dan. Oh, stranka je tu! Bye!
Torek, 14. april 1927, vhodno stopnišče v sirotišnici(19:20)
Pišem ti hitro, kot se le da. Ko sem nesla košaro v klet, sem slišala sem ropotanje lopate. Potrkala sem in vrata je odprla gospodična Green, vzela mi je košaro in priprla vrata. V kleti sem videla kabino v velikosti tuš kabine, osvetljeno z modrimi neonkami. Spominjala me je na nekakšen stroj potovanja skozi čas, ki ga omenjajo v fantazijskih zgodbah. Še nocoj grem pogledat kaj je to. Zdaj zvoni zvonec za večerjo.
Sreda, 15. april 1927, klet (00:00)
Sem pri stroju. Nekako sem se izmuznila mimo vseh nočnih stražark. Vstopam v stroj. Usedla sem se na zelo udoben stol. A stroj je začel izpuščati iskre. Pokvarjen je! A prepozno. Vrata kabine so zaprta. Robotski glas je rekel: »1912, Titanik« Vse se začenja tresti.
Poglej. Nočem ti pisati. To knjigo mi je dala oskrbnica naše sirotišnice in rekla naj napišemo vsa svoja čustva. Naj ti zdaj povem svoja čustva: NOČEM ŽIVETI NA TEM MAJHNEM OTOJKU SREDI ATLANTIKA, NOČEM ŽIVETI V SIROTIŠNICI IN SPLOH NOČEM PISATI DNEVNIKA!!! Oh, kako sem nevljudna, naj se predstavim. Sem Grace Hill. Živim na majhnem otočju sredi Atlantika. Lažem. Ni sredi Atlantika. Imenuje se Bermudi in spada pod Veliko Britanijo. Živim v majhni neumni sirotišnici, kjer se število otrok ves čas spreminja. Enkrat jih je 20 drugič pa 90. V njej živim že petnajst let in si že toliko časa želim, da bi me vzeli kakšni turisti. Seveda se to ni nikdar zgodilo. Starša sta umrla na Titaniku in jutri bo že petnajst let od njune smrti (in moj rojstni dan). Tisto noč sem se rodila tudi jaz a atija in mami niso morali rešiti. Našla me je neka prijazna oseba in me varno spravila na rešilno ladjo, ki je ustavila na Bermudih in od takrat živim tu, ter po cele dni na trgu prodajam jabolka. In rojstni dnevi v sirotišnici so prava nočna mora. In jutri se na njem ne mislim prikazati. Nekdo prihaja!
Torek, 14. april 1927, moja stojnica na tržnici (18:00)
Prišla je ena od mnogih oskrbnic mi podala košaro z jabolki in me poslala na tržnico. Prodala sem le kilo jabolk. Spet bom dobila le kruh in vodo, medtem ko se bodo drugi basali z ovseno kašo. Že tako ali tako tehtam le 38 kg, kar je za (skoraj) 15-letnico premalo. Še uro moram prodajati jabolka, kar je pravo mučenje. Ravno zdaj ko tukaj ni veliko strank. Šele ko bom polnoletna, bom sirotišnico lahko pustila za sabo, a to je šele čez tri leta in en dan. Oh, stranka je tu! Bye!
Torek, 14. april 1927, vhodno stopnišče v sirotišnici(19:20)
Pišem ti hitro, kot se le da. Ko sem nesla košaro v klet, sem slišala sem ropotanje lopate. Potrkala sem in vrata je odprla gospodična Green, vzela mi je košaro in priprla vrata. V kleti sem videla kabino v velikosti tuš kabine, osvetljeno z modrimi neonkami. Spominjala me je na nekakšen stroj potovanja skozi čas, ki ga omenjajo v fantazijskih zgodbah. Še nocoj grem pogledat kaj je to. Zdaj zvoni zvonec za večerjo.
Sreda, 15. april 1927, klet (00:00)
Sem pri stroju. Nekako sem se izmuznila mimo vseh nočnih stražark. Vstopam v stroj. Usedla sem se na zelo udoben stol. A stroj je začel izpuščati iskre. Pokvarjen je! A prepozno. Vrata kabine so zaprta. Robotski glas je rekel: »1912, Titanik« Vse se začenja tresti.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Meni si zdi zelo dobra zgodba! Le mogoče opis zunanjosti Grace bi dodala, drugače pa super :wink:!
0
Hej sedmošolka. Saj v bistvu ne rabi takoj predstaviti Grace. Lahko tudi vmes vtakne kakšno podrobnost in tako potem skozi zgodbo se oblikuje lik.
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
O kok carska zgodba! Komaj čakam naslednji del!
P. S. : A si brala Princeskin dnevnik (Meg Cabot)? Ker sta si začetka tvoje zgodbe in *i*PD*i* precej podobna.
Lp Lily
P. S. : A si brala Princeskin dnevnik (Meg Cabot)? Ker sta si začetka tvoje zgodbe in *i*PD*i* precej podobna.
Lp Lily
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
