Torek, 14. januar ob 17:14
Ob 16.10 sem stopila iz glasbene šole in globoko vdihila svež zimski zrak. Iz sosednjega vrtca se je kot ponavadi razlegal živahen in nekoliko navihan smeh, smeh majhnih otrok pač. Počasi sem se sprehodila med kolesi in na ulico. Bila sem rahlo izčrpana že ob misli, da se bom morala ob 18. zvečer že vrniti na vajo s triom. Ker sem se pripravljala na TEMSIG, glasbeno tekmovanje, ki bo že čez dva meseca, sem imela danes uro flavte namesto štiridesetiht minut kar uro in deset minut. Domislila sem se, da grem danes pol ure kasneje iz glasbene šole kot običajno in zanimalo me je, kdo hodi na ure inštrumenta ali nauka o glasbi ob tej uri ali če gre kateri od otrok iz vrtca. Obrnila sem se proti izhodu iz vrtca (ki je na levi strani). "...daj no, tako kot zadnjič bo, saj se spomniš. Nič ni bilo hudega. Zakaj bi bilo danes kaj drugače?" je neki moški dopovedoval rahlo prestrašenemu štiriletniku, ki se je bal stopiti na očetov električni skiro. Nato pa sem se znova obrnila desno, tja, kamor sem morala iti, in najprej gledala v tla, čez trenutek pa dvignila pogled.
Tiho, skoraj neslišno sem zajela sapo in skoraj sem se ustavila.Čeprav nisem imela ogledala in zato nisem vedela, ali je to res, sem imela prav nemaren občutek, da je moj obraz postal zamolklo rdeče barve.

Hodil je proti meni, dobro, no, proti glasbeni šoli, približno z istim tempom kot jaz. Visok, s svetlo rjavimi lasmi lasmi, počesanimi rahlo na stran, in pravokotnimi očali. O moj bog. On je bil zadnji človek, ki bi ga pričakovala tu. Ne, saj sem vedela, da hodi na klarinet na isto glasbeno kot jaz, ampak... Le pol ure za mano? Isti dan?

O moj bog. O moj bog. O moj bog. Kako naj se obnašam, kam naj gledam, naj ga ogovorim, naj mu rečem "živjo"...?
Hitro in plitvo sem dihala. Hodila sem z enako hitrostjo naprej in ga izmenično gledala v oči in v tla pred sabo. Ne vem, zdelo se mi je, kot bi tudi on gledal mene. Vsakič, ko sem pogled usmerila vanj, so se najine oči srečale in vsakič sem dobila občutek, da postajam še bolj škrlatna. To je trajalo približno dvajset sekund... Nato pa sem stopila mimo njega, se umaknila tistemu moškemu in jegovemu štiriletnemu sinu na električnem skiroju in se napotila proti domu. In se nekaj odločila. Čez nekaj tednov bom zbrala pogum, babi, ki je ob torkih pri nas doma, napisala sporočilo, da bom pol ure počakala Lizi in bova odšli skupaj domov, v resnici pa bom počakala zunaj na ulici, sedeč na ograji, da pride on, ga preprosto ustavila in mu povedala, kaj čutim do njega... Če jaz nisem všeč njemu, bom vsaj vedela, na čem sem.