Bil je 1. april. Brat me ja začel buditi. Rekel je, da je nekaj nujnega, ampak glede na dan mu seveda nisem verjela. Hotela sem še malo poležati, saj je bila nedelja in ura komaj 7:00. Bratu sem rekla: "Domen! Ne teži mi vem, da je 1. april in ne boš me potegnil za nos. Pusti me!" Domen pa je še kar ustrajal, da je nujno. Počasi sem mu začela verjeti potem pa se je to samo še stopnjevalo. Na koncu sem mu dokončno verjela in ustala. "Poglej na telefon pa boš videla sporočilo od očija." Mi je hitel razlagati Domen. Naša starša sta bila ločena in bil je dan, ko sva z Domnom prespala pri mami, Alen, Tit in Ron pa so imeli zabavo v pižamah pri Bojanu. Potem pa sem pogledala na telefon med sporočila. Videla pa sem...

SE NADALJUJE.