OKII HII NOV DELL<3

Obveščam:
Star,
Korenček :carrot:,
MišMaš12

ČE ŽELITE DA SE KOGA OBVESCAM ZAPISITE V KOMENTARR<3


POVEZAVE DO PREJŠNIH DELOV:

1 del https://www.pil.si/forumi/pisalnica/dolina-pozabljenih-senc-poglavje-1-vrata

2 del https://www.pil.si/forumi/pisalnica/dolina-pozabljenih-senc-poglavje-1-vrata/2

PS upam da vm bo vsec kr sm tole kr dolgo pisala.... byy.....

____________________________________________________________________________________________________________________________________

Lina je stala pred Goro brez vrha. Megla je bila gosta kot misli pred spanjem – vsaka plast je skrivala nekaj, kar je ni želela videti. Zemljevid v njenih rokah je nehal utripati. Zdaj je samo tiho gorel z notranjo svetlobo, kot bi čakal.

Naredila je prvi korak. Skala pod nogami je zavibrirala. V daljavi se je zaslišalo nekaj, kar je bilo pol smeh, pol stok – kot da bi se stari bogovi šalili na njen račun.

Z vsakim korakom so se okoli nje začele prikazovati slike:
– Njen oče, kako sedi ob ognju in riše simbole v pesek.
– Ona, kot otrok, kako se skriva pod odejo in sliši… šepetanje iz teme.
– In potem… nekaj česar ni prepoznala. Njena roka. A ni bila njena. Bila je… nekdo drug?

Zrak je postajal gost. In potem – glas.

»Lina… ali si res ti?«

Obrnila se je. V megli je stal on.

Ampak… bil je drugačen. Njegove oči niso bile več zelene, temveč črne kot dolina sama. Njegov glas ni več imel topline.

»Zakaj si prišla? Saj veš, da si ga že izgubila. Vsi tukaj so pozabili. Tudi on.«

Lina je zagrabila zemljevid. Nekaj v njej je zakričalo:
NE. Jaz se spomnim. In dokler se spomnim, je resničen.

Glas je znova zagrmel – zdaj stotine glasov, prepletajočih, zvijajočih:

»Spomin je laž. Resnica je pozaba. Povej mi… svoje pravo ime.«

In Lina se je spomnila. V trenutku, kot udarec groma:

Njeno pravo ime ni bilo Lina. To ji je dal oče, da bi jo skril. Njeno pravo ime je bilo zapisano v dnevniku. Tistem, ki ga je vedno znova prebirala, ne da bi razumela pomen ene same vrstice:

“Ko se senca spomni svetlobe, bo Šel’ara odprla vrata.”

Šel’ara. To sem jaz.

Zemljevid je zagorel z zlato svetlobo. Vsa megla je izginila – razpršila se je, kot dim ob ognju.

In gora... je pokazala svoj vrh.

Na njem, v središču kroga kamnov, je sedel njen oče. Lasje daljši, oči utrujene, ampak... bile so iste. Tiste, ki so jo nosile v spanec, ko je bila še majhna.

»Šel’ara...« je rekel. »Vedel sem, da me boš našla.«

Lina – zdaj Šel’ara – je stekla proti njemu, a vmes jo je nekaj zaustavilo.

Vrata. Velika, ukrivljena, iz iste snovi kot Zaslepljevalec. Imela so ključavnico. In na njej ni bila številka, temveč vprašanje:

»Si pripravljena spustiti vse, kar misliš, da si – da postaneš, kar si bila rojena postati?«

Šel’ara je pogledala očeta. Pogledal jo je nazaj – z žalostjo. Zdaj je razumela. Če odpre vrata...
se nič več ne bo vrnilo tako, kot je bilo.

Zadihala je. Srce je razbijalo. Svetloba je sijala iz zemljevida. Iz nje same.

Položila je roko na ključavnico. Zaprla oči. In rekla:

»Jaz sem senca svetlobe. In zdaj se spomnim.«