»Nočem v novo šolo!« sem se upirala »Rekli bodo, da sem grda!« sem dodala in se z obrazom obrnila v blazino. Mama je sedla na posteljo, poleg moje in me pobožala po glavi.
»Vse bo v redu, seveda te bodo sprejeli, zakaj te nebi?« me je skušala pomiriti, a jaz sem že imela svoje mnenje, ki ga je bolj težko spremeniti. Sedla sem ter jo pogledala.
»Poglej me no! Kako bi me lahko sprejeli takšno kot sem?« sem ji skoraj zavpila v obraz. Mama je vstala ter se odpravila proti vratom. Preden jih je zaprla je še dodala:
»Pridi dol, ko boš pripravljena. Nimaš izbire, v šolo moraš.« ter zaprla vrata.
Počasi sem vstala. Pogledala sem se v ogledalu ter si rekla, da bo vse v redu in da me bodo sprejeli. Odpravila sem se do omare. Ven sem vzela črno majico in črne hlače, kot dodatek sem vzela še tanko sivo jopico, ki mi je ravno segala čez zadnjico. Ko sem se z malo težavami oblekla, sem v sivo torbo lepo zložila svoje zvezke, peresnico ter dodala še svoj bullet journal. Zavihtela sem si torbo čez ramena in počasi odprla vrata. Vame je puhnil vonj po sveže pečenih piškotih, okrašenih z belo zmesjo.
V avto sem vrgla težko, torbo ter se s majhno težavico spravila v majhen avto, star šest let. S tem avtom, smo se vozili že večino mojega življenja in je del naših dogodivščin. Na primer, ko si je brat zlomil roko, ali pa ko je oči, ko smo se peljali na morje dobil lažno sporočilo, da gori. No in potem je zasukal in ko smo bili doma, je ugotovil, da je bil lažni alarm in potem, nismo šli na morje!
Gledala sem skozi od dežja umazano okno. Vse je bilo tiho. Oče ni spregovoril, Liam, moj brat pa je srečno strmel v svoj star telefon, ki je preživel več, kot naš avto. Zanimivo je, da se z Liamom zelo dobro razumeva, kar je tudi razlog, da mi je že povedal za svojo punco. Staršema o njej ni še nič izdal. Rekel je, da si želi, da bi bila jaz prva, ki bi jo spoznala, kar me je kar pogrelo pri srcu.
»No, tukaj smo!« je rekel oče. Liam se je že prej pripravil, za odhod iz avta, ker je bil že en mesec v šoli, jaz pa sem se morala najprej »privaditi« na novo okolje. Ne vem, zakaj me ljudje podcenjujejo, samo ker izgledam drugače in potrebujem pikico drugačen način razlage.
»Adijo! Lepo se imejta!« sva z Liamom skupaj zaklicala proti očetu. Počasi sem se odpravila do vrat šole, ki pa so se na moje presenečenje z vsakim mojim korakom pomanjšala. Na koncu so bila že tako majhna, da nisem mislila, da se bom lahko spravila skoznje. Bilo mi je slabo in nisem vedela, če še lahko zberem dovolj poguma, da se stisnem skozi zaradi nervoznosti pomanjšana vrata.
»Hej, Dawn, si v redu?« Liam je počepnil poleg mene. Par živo modrih oči me je vprašljivo gledal. Razmišljala sem, ali naj povem resnico, ali se zlažem. Včasih z laganjem prepričam tudi svoje možgane v to laž in ji potem verjamejo.
»Seveda! Gremo noter!« sem veselo rekla. Tokrat je laganje sebi in drugim pomagalo, a naslednjič mogoče ne bo. Vrata so bila nazaj normalne velikosti. Vstopila sem v gromozansko avlo, v kateri je bilo vse čisto in moderno. Nobenih risbic katerim avtorjem so učiteljice rekle, da so lepe, čeprav bi se raje ubil, kot pa imel tak obraz kot človeček na slikici. Vse je bilo v modernih barvah, ampak ne pretirano. Dalo ti je prijeten občutek, kot občutek doma, ampak bolje. Ne bolje kot dom, ampak… ne znam razložiti.
»Aha, tukaj si!« k meni je pritekla mlada punca. Okoli dvajset let. »Oprosti, ker si morala čakati.« se mi je začela opravičevati. Čudno sem jo pogledala in njen obraz mi je povedal, da je dojela, da sem ravno prišla. »No, pa tako. Odpeljala te bom do tvojega razreda ter te predstavila, če smem.« je dodala ter se mi sladko nasmehnila. Počutila sem se, kot da me bodo sprejeli, a globoko v sebi sem vedela, da se vsem zdim naravnost grda.
Poslovila sem se od Liama ter se odpravila po hodniku, za punco, ki me bo izgleda spremljala po šoli, dokler se ne navadim. Hodili sva približno pet minut in prišle do vrat, na katerih je pisalo 7. d razred.
»Poglej, tule je tvoja učilnica.« je rekla ženska, ter počasi odprla vrata. V učilnici je bila dobesedna galama! Eden od učencev, je stal na mizi ter pel pesem Sekirca v med, trije so se mu pridružili, nekateri so se z glavami zaletavali v leseno gledališko hišico, drugi so se lovili ter metali papirnata letalca eden je skoraj splezal na luč, ampak ga je drug potegnil dol in se je tisti, ki je plezal na luč udaril v ustnico, da mu je močno krvavela, a se za to ni zmenil in še enkrat poizkusil splezat na luč. Punce so bile razdeljene v skupine in na obrazih se jim je videlo, da drugih skupin ne marajo. Bile so ene tri skupine. Dve punci sta se besedno zabijali in se skoraj stepli.
Ko je učiteljica to videla, je ponorela in šele na to sem videla, da so se eni fantje stiskali za omaro pri zadnji steni. Smeje so se prikotalili izza omare. Ostali fantje se za učiteljico niso zmenili, punce pa so se nekatere zapodile proti svojih mizah, da bi izpadle pridno, spet druge pa učiteljice sploh niso slišale. Nekatere so zaposleno risale po stranski tabli, druge pa so imele »babji čvek« v zadnjem delu razreda. Učiteljica je zavpila ter ZELO glasno začela govoriti, da je vedela, da se ne bodo nikoli spremenili, čeprav so za tak pogovori zapravili že tri razredne ure in da jih ne prenese več in da bo začela »talati« težje kršitve, jaz pa sem med tem nedolžno stala pri vratih in bila srečna, da nisem ključna oseba tega pogovora. Po približno petih minutah glasnega govorjenja je ena od punc nekaj grdega – ne vem kaj – rekla eni punci iz druge skupinice in potem je učiteljica deset minut ZELO glasno govorila. Čez pet minut srednje glasnega govorjenja me je pogledala ter pokazala na prazno mesto v sredini razreda.
»To je Dawn.« me je predstavila. »Je vaša nova sošolka in prosim, da jo lepo sprejmete. Čeprav ste naredili zelo slab prvi vtis! Mislim, prva stvar, ki jo je videla, ko je vstopila v razred je bil dobesedni kaos, ki ga verjetno še v življenju ni videla! Danes spremenimo sedežni red! to pa je dovolj! Deset minut štopam! Kdor pisne v teh desetih minutah dobi težjo kršitev! Nič sprehajanja po razredu! Tri, štiri, zdaj!« je zavpila in kot po navadi sem se zvila v svoj klopčič ter ostala tam, deset minut.
»Kok je sit…« se je slišalo čez pet minut. Majhen temno rjavih las fant se je poizkušal čim bolje skriti.
»Op! Kaj si rekel Jack?« se je ponovno razjezila učiteljica. Tudi sama sem malo odskočila in nato me je…
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Hej!
Tole je moja nova zgodba! Prvi del je kr zlo dolg. napoisala sem ga v kakšni uri. Nov del lahko pričakujete pojutrišnjem, saj jutri nimam časa. Res upam, da vam je moja zgodba všeč in da jo boste spremljali. Če hočete, se lahko naročite name ter lajkate tole objavico. Mojo drugo zgodbo lahko spremljate na mojem blogu: https://heartofbooks.blog/
Lb, Ilc