DRAGON HUNTER 1. del
7
Lovec na zmaje je tekel skozi gozd. Pod njegovimi stopali ni počila niti ena vejica in zašumel ni niti en list. Na rami je imel obešen lok z eno samo puščico. Ni jih potreboval več. Ko najde tarčo, jo bo zadel. O tem ni bilo dvoma.
Nenadoma se je ustavil in napel ušesa. Nekaj je slišal. Nekaj dobrega zanj. Bilo je krakanje. Podobno kot krakanje srake, vendar ne tako vreščeče. Bolj … nežno krakanje. Lovec je točno vedel, komu krakanje pripada. Njegovemu plenu. In niti pomislil ni na neuspeh. Delno zato, ker ni smel misliti. Odletela bo glava njegove tarče, ali pa njegova glava. O tem je odločala puščica, ki je počivala v njegovih nenavadno mirnih rokah. Nenadoma je lovec zagledal tarčo. Bila je velika le kakšnih dvajset centimetrov, imela je zelene luske, velika, netopirska krila in dolg luskast vrat, ki se je končal z razmeroma majhno glavico.
Lovec je pripravil lok in puščico. Nameril. Ustrelil. In zadel.
Zmaj je padel.
Lovec je redko pokazal svoja čustva. Zatrl jih je, jih zaklenil v najgloblji del duše. Njegovo delo ni smelo vsebovati čustev. Če bi se mu te male žverce zasmilile, bi bilo z njim konec. Kljub temu je ob padlemu zmaju na njegovem obrazu zaigral rahel, komaj opazen nasmešek. Stopil je k truplu, ter ga dvignil nad glavo. Z očmi ga je premeril od rožička do njegovi glavi, do njegovih koščenih luskastih nog, narejenih za plezanje po drevesnih vejah.
Gozdni zmaj. Bili so pogosti, vendar vražje hitri in težko jih je bilo uloviti. V Severnih gozdovih jih je bilo ogromno. Prebivali so visoko v drevesnih krošnjah, zato jih je bilo težko dobiti tako nizko. Lovec je imel srečo.
Nixon Bentone, kakor mu je bilo ime, je opravil svoje delo. Sedaj ga čaka le še vrnitev v Severno kraljestvo. Northern kingdom. Ko se bo vrnil z gozdnim zmajem, bo morda bil čaščen še od kralja. Tako je upal.
Počasi in previdno je sedaj stopal nazaj proti svojemu zasilnemu taboru. Kljub temu, da je kralj tistemu, ki je šel iskat gozdnega zmaja, ponudil del vojske, se je Nixon odločil za samostojno pot. Večina dvora Severnega kraljestva bi temu rekla 'nepremišljeno' in 'samosvoje' in 'tvegano'. Vendar je bil Nixon odločen. Vse življenje je bil prepuščen samemu sebi. Svoji iznajdljivosti. Ni želel da se to spremeni. Ne bo dopustil, da se bo to spremenilo. Nixon se ni več trudil biti tiho. Mirno, vendar še vedno previdno, je stopal skozi gozd. Če bi si sedaj zvil gleženj, ne bi bilo slabo, ali neprevidno. Samo neumno. Premikal se je okretno, in preteče. Njegovo telo je rahlo trznilo ob vsakem šumu, ki ga ni povzročil sam. bil je previden. Izurjen. Pripravljen na vse.
Na sebi je imel oklep, ki je bil po vsej verjetnosti težji od njega samega. Nositi se ga je učil dobre tri lune. Še sedaj, dve zimi kasneje, je padla senca na njegov obraz, v mislih na muke, ki jih je preživljal med prvimi urjenji. Ure in ure se je iz sedečega položaja skušal potegniti na mlahave noge, oblečen v polno viteško opravo, od čelade, do loka, obešenega čez ramo. Vendar ni odnehal. Uspelo mu je, in sedaj je tu, v roki drži gozdnega zmaja, ki ga je v Severnih gozdovih ustrelil popolnoma sam. Njegove mišice so izurjene, napete. Noge niso več mlahave, temveč močne, ter žilave. Vse to mučenje se je obrestovalo. Sedaj se mora samo še prebiti nazaj do Severnega kraljestva.
V Severnem kraljestvu je večino leta vladala zima. Takrat je bil odhod iz kraljestva prepovedan. Nihče, ki je sredi zime odšel izven mestnega obzidja, se ni vrnil živ. Čez nekaj mesecev so ga našli mrtvega, sredi snežnega zameta, ali pa so ga potegnili, utopljenega in zmrznjenega iz dna Ledenega jezera, kjer so v toplejših mesecih lovili ribe. Kdor je sredi zime odšel iz kraljestva, ni bil pogumen ali viteški, samo neumen.
Najhujša zima se bo začela čez dve polni luni. In Nixon je imel skozi Severnega gozda, ter čez Snežne gore do kraljestva tri polne lune. In tega se je zavedal.
Medtem ko je v svojem zasilnem taboru pospravljal še zadnje reči, ter se pripravljal za odhod nazaj, je razmišljal.
On je imel sebe, in enega konja. Na odpravo je šlo še sedem drugih pogumnežev, le da so imeli ti vsak svoj delež kraljeve vojske, ter hrane na pretek. Tudi Nixon se ne bi branil hrane, vendar mu, ko je odklonil vojsko, niso ponudili ničesar drugega. Kljub temu ni stradal. Svoje otroštvo je preživel ob koreninicah in gozdnih sadežih. Bolje je jedel samo enkrat v letu, na festivalu belih rož.
Rok vrnitve je bil šest sonc nazaj. Verjetno so se že vsi vrnili, z zmajem, ali brez, je razmišljal Nixon, medtem ko je zajahal konja, ter mu pred dolgim potovanjem ponudil še zadnjo koreninico, ki jo je imel na zalogi.
»Oprosti, to je vse kar imam.« Je zamrmral konju, ko je ta razočarano zarezgetal in se prestopil. Konj je ponovno zarezgetal, vendar se je pognal med drevesa.
Nixon se je zavedal, da ima le eno stvar boljšo od vseh ostalih vitezov. Konja. S tem konjem je preživel vse svoje življenje. Ko je bil Nixon star pet let, se je ta konj skotil, vendar je bil za kraljevska merila prešibek, zato so ga priklenili zunaj mestnega obzidja, ter čakali, da bo umrl. Nixon, ki je odraščal v eni revnejših družin, je vsak dan prihranil svoje kosilo in večerjo, ter se ponoči splazil h konju, da ga je nahranil. Konj mu je vsakič bolj zaupal, in kmalu ga je Nixon začel uriti. Deset let kasneje (ko je bil Nixon 15), ga je končno pripeljal nazaj med zidove kraljestva, ter ga odpeljal naravnost na dvor. Sprva mu kralj ni verjel, vendar je Nixon dokazal svoj prav. In sedaj, tri leta kasneje, sta nerazdružljiva. Nixon mu je celo želel dati ime, vendar so mu ob začetku urjenja to strogo prepovedali. Čustev ni. Če so, jih ne kažeš. Konj lahko kadarkoli umre. In če mu daš ime, ti je bolj pri srcu. Nixon je to spoštoval, in zato njegov konj še sedaj nima imena.
Nixon je na konjevem hrbtu spretno dirjal med drevesi proti Snežnim goram. Vedel je, da ga čaka hudo potovanje. Do Severnega gozda se je prebil skozi majhno vrzel, kjer se je lahko izognil goram, nazaj pa tam ni bilo poti.
Nenadoma se je ustavil, ter napel ušesa. Nekaj je zašumelo. Konj se je prestopil, vendar ga je Nixon z eno potezo utišal. Nato se je okretno obrnil na sedlu, ter otrpnil. Znašel se je iz oči v oči z…
GOZDNI ZMAJ: https://newcastlebeach.org/images/small-dragon-1.jpg
NIXON: https://www.refinery29.com/images/9587974.jpg
Lp, No Name
Nenadoma se je ustavil in napel ušesa. Nekaj je slišal. Nekaj dobrega zanj. Bilo je krakanje. Podobno kot krakanje srake, vendar ne tako vreščeče. Bolj … nežno krakanje. Lovec je točno vedel, komu krakanje pripada. Njegovemu plenu. In niti pomislil ni na neuspeh. Delno zato, ker ni smel misliti. Odletela bo glava njegove tarče, ali pa njegova glava. O tem je odločala puščica, ki je počivala v njegovih nenavadno mirnih rokah. Nenadoma je lovec zagledal tarčo. Bila je velika le kakšnih dvajset centimetrov, imela je zelene luske, velika, netopirska krila in dolg luskast vrat, ki se je končal z razmeroma majhno glavico.
Lovec je pripravil lok in puščico. Nameril. Ustrelil. In zadel.
Zmaj je padel.
Lovec je redko pokazal svoja čustva. Zatrl jih je, jih zaklenil v najgloblji del duše. Njegovo delo ni smelo vsebovati čustev. Če bi se mu te male žverce zasmilile, bi bilo z njim konec. Kljub temu je ob padlemu zmaju na njegovem obrazu zaigral rahel, komaj opazen nasmešek. Stopil je k truplu, ter ga dvignil nad glavo. Z očmi ga je premeril od rožička do njegovi glavi, do njegovih koščenih luskastih nog, narejenih za plezanje po drevesnih vejah.
Gozdni zmaj. Bili so pogosti, vendar vražje hitri in težko jih je bilo uloviti. V Severnih gozdovih jih je bilo ogromno. Prebivali so visoko v drevesnih krošnjah, zato jih je bilo težko dobiti tako nizko. Lovec je imel srečo.
Nixon Bentone, kakor mu je bilo ime, je opravil svoje delo. Sedaj ga čaka le še vrnitev v Severno kraljestvo. Northern kingdom. Ko se bo vrnil z gozdnim zmajem, bo morda bil čaščen še od kralja. Tako je upal.
Počasi in previdno je sedaj stopal nazaj proti svojemu zasilnemu taboru. Kljub temu, da je kralj tistemu, ki je šel iskat gozdnega zmaja, ponudil del vojske, se je Nixon odločil za samostojno pot. Večina dvora Severnega kraljestva bi temu rekla 'nepremišljeno' in 'samosvoje' in 'tvegano'. Vendar je bil Nixon odločen. Vse življenje je bil prepuščen samemu sebi. Svoji iznajdljivosti. Ni želel da se to spremeni. Ne bo dopustil, da se bo to spremenilo. Nixon se ni več trudil biti tiho. Mirno, vendar še vedno previdno, je stopal skozi gozd. Če bi si sedaj zvil gleženj, ne bi bilo slabo, ali neprevidno. Samo neumno. Premikal se je okretno, in preteče. Njegovo telo je rahlo trznilo ob vsakem šumu, ki ga ni povzročil sam. bil je previden. Izurjen. Pripravljen na vse.
Na sebi je imel oklep, ki je bil po vsej verjetnosti težji od njega samega. Nositi se ga je učil dobre tri lune. Še sedaj, dve zimi kasneje, je padla senca na njegov obraz, v mislih na muke, ki jih je preživljal med prvimi urjenji. Ure in ure se je iz sedečega položaja skušal potegniti na mlahave noge, oblečen v polno viteško opravo, od čelade, do loka, obešenega čez ramo. Vendar ni odnehal. Uspelo mu je, in sedaj je tu, v roki drži gozdnega zmaja, ki ga je v Severnih gozdovih ustrelil popolnoma sam. Njegove mišice so izurjene, napete. Noge niso več mlahave, temveč močne, ter žilave. Vse to mučenje se je obrestovalo. Sedaj se mora samo še prebiti nazaj do Severnega kraljestva.
V Severnem kraljestvu je večino leta vladala zima. Takrat je bil odhod iz kraljestva prepovedan. Nihče, ki je sredi zime odšel izven mestnega obzidja, se ni vrnil živ. Čez nekaj mesecev so ga našli mrtvega, sredi snežnega zameta, ali pa so ga potegnili, utopljenega in zmrznjenega iz dna Ledenega jezera, kjer so v toplejših mesecih lovili ribe. Kdor je sredi zime odšel iz kraljestva, ni bil pogumen ali viteški, samo neumen.
Najhujša zima se bo začela čez dve polni luni. In Nixon je imel skozi Severnega gozda, ter čez Snežne gore do kraljestva tri polne lune. In tega se je zavedal.
Medtem ko je v svojem zasilnem taboru pospravljal še zadnje reči, ter se pripravljal za odhod nazaj, je razmišljal.
On je imel sebe, in enega konja. Na odpravo je šlo še sedem drugih pogumnežev, le da so imeli ti vsak svoj delež kraljeve vojske, ter hrane na pretek. Tudi Nixon se ne bi branil hrane, vendar mu, ko je odklonil vojsko, niso ponudili ničesar drugega. Kljub temu ni stradal. Svoje otroštvo je preživel ob koreninicah in gozdnih sadežih. Bolje je jedel samo enkrat v letu, na festivalu belih rož.
Rok vrnitve je bil šest sonc nazaj. Verjetno so se že vsi vrnili, z zmajem, ali brez, je razmišljal Nixon, medtem ko je zajahal konja, ter mu pred dolgim potovanjem ponudil še zadnjo koreninico, ki jo je imel na zalogi.
»Oprosti, to je vse kar imam.« Je zamrmral konju, ko je ta razočarano zarezgetal in se prestopil. Konj je ponovno zarezgetal, vendar se je pognal med drevesa.
Nixon se je zavedal, da ima le eno stvar boljšo od vseh ostalih vitezov. Konja. S tem konjem je preživel vse svoje življenje. Ko je bil Nixon star pet let, se je ta konj skotil, vendar je bil za kraljevska merila prešibek, zato so ga priklenili zunaj mestnega obzidja, ter čakali, da bo umrl. Nixon, ki je odraščal v eni revnejših družin, je vsak dan prihranil svoje kosilo in večerjo, ter se ponoči splazil h konju, da ga je nahranil. Konj mu je vsakič bolj zaupal, in kmalu ga je Nixon začel uriti. Deset let kasneje (ko je bil Nixon 15), ga je končno pripeljal nazaj med zidove kraljestva, ter ga odpeljal naravnost na dvor. Sprva mu kralj ni verjel, vendar je Nixon dokazal svoj prav. In sedaj, tri leta kasneje, sta nerazdružljiva. Nixon mu je celo želel dati ime, vendar so mu ob začetku urjenja to strogo prepovedali. Čustev ni. Če so, jih ne kažeš. Konj lahko kadarkoli umre. In če mu daš ime, ti je bolj pri srcu. Nixon je to spoštoval, in zato njegov konj še sedaj nima imena.
Nixon je na konjevem hrbtu spretno dirjal med drevesi proti Snežnim goram. Vedel je, da ga čaka hudo potovanje. Do Severnega gozda se je prebil skozi majhno vrzel, kjer se je lahko izognil goram, nazaj pa tam ni bilo poti.
Nenadoma se je ustavil, ter napel ušesa. Nekaj je zašumelo. Konj se je prestopil, vendar ga je Nixon z eno potezo utišal. Nato se je okretno obrnil na sedlu, ter otrpnil. Znašel se je iz oči v oči z…
GOZDNI ZMAJ: https://newcastlebeach.org/images/small-dragon-1.jpg
NIXON: https://www.refinery29.com/images/9587974.jpg
Lp, No Name
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Haha Nixon je smešen. Ampak dobra zgodba. Samo tako mimogrede še vprašam: Ali si brala knjigo Pismo za kralja?
Zgodba je zelo obetavna, moti me samo, da je naslov v angleščini (bedasto se mi zdi, da je naslov v angleščini, zgodba pa v slovenščini, pa brez zamere prosim, to je samo moje mnenje).
Lp
Zgodba je zelo obetavna, moti me samo, da je naslov v angleščini (bedasto se mi zdi, da je naslov v angleščini, zgodba pa v slovenščini, pa brez zamere prosim, to je samo moje mnenje).
Lp
1
Ja, mislim da sedaj ne morem spreminjati naslova. Drugače si pa lahko predstavljaš: Lovec na zmaje (je v slovenščini).
Lep december, No Name
Lep december, No Name
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
uuu napetoo
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Kul! Bom spremljala!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Jej, še ena tvoja zgodba! Ta del je za prvi del odličen!:heart_eyes: Komaj čakam nov del in prav zanima me koga je zagledal Nixson...:wink: Lep in snežni december ti želim!:wink::hugging:
1
Me
Moj odgovor:
Mami
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mami
js sm hodla na plezanje, ampak sem nehala, ker nisem mela prjatlov tam in mi je blo ful smotan. potem sem spet hotla zacet, ampak nisem hotla bit sama tam. zvedla sm da bi moja prjatlca tut rada hodla in da tut noce sama hodet. zmenle smo se da bomo hodle skupi in zdej hodiva na treninge. sva 9. razred in tam so vsi mini otroci. najstarejsi so v 5 razredu, kar so za mene mini otroci. in so full zlobni pa to... no in dans moja prjatlca ne more it, ker je bolans in zakaj bi pol js sla ce bom sama? no in zato nimam namena it. ko to povem mamici se zacne dret na mene da kaj je z mano, kako bos bla v sluzbi... pac okej ja, sam nocem it tja med zlobne otroke.
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
v soli imam 3 prjatlce s katerimi se druzim, in pol se 2 s katerima se druzim kdaj pa kdaj ce v soli ni mojih treh prijateljic. enkrat bi morali iti na pohod in ni bilo mojih treh prijateljic in ni bilo tistih dveh. nisme hotla v solo ker bi morala na pogodu ves cas hoditi sama... mami se je spet zacela dret na mene in mogla bi it v solo, ampak me je resilo to da sem zbolela.
vse tri moje prjatlce ko sm jih uprasala kaj bi nardile na mojem mestu, so rekle da tt nebi sle v solo.
ka sm res tol glupa?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
OoOOoooo amari, kok je ta outfit lep:heart_eyes::sparkles::sparkling_heart:
Pa ...
superr zgodba ze komi cakam naslednji del:heart::hugging::kissing_heart: