*b*poglavje 3./Izlet in še kaj......*b*
*modra*ponedeljek-1.9.*modra*

Zopet sem se zbudila prva. Hitro sem se preoblekla v nike kratke hlače, in owerized sivo majico. Svoje lase sem spela v visoki čop, in nato začela prebujati sošolke. "Kdaj je zajtrk?" me je vprašala April. "Čez petnajst minut." sem ji odgovorila, in začela postiljati postelje. "Danes gremo na tisti izlet z zmaji." nas je opomnila Margo, in v svoj nahrbtnik začela pospravljati peresnico, flašo z vodo in jopico. "Saj res. Čisto sem pozabila. Saj veš po včerajšnjih dogodkih." je rekla April. Amaris jo je sunila v ramo. "Saj je vredu Amaris." sem ji rekla. Nato sem poiskala še svoj nahrbtnik in začela pospravljati stvari vanjo.

Na zajtrku smo zopet sedele zraven fantov. "Kdo se veseli?" je vprašala April. "Jaz niti ne. Mislim saj se veselim leta z Rose, in, narave, ampak po tistem kar se je zgodilo včeraj zvečer, imam slab občutek." je rekla Marie, in me pogledala. "Saj upam da ne zameriš." je rekla. "Zakaj bi ti? Vsi imamo slab občutek. No, razen April." sem rekla. "Kaj jaz?" je rekla začudena April, ki sploh ni sledila pogovoru. Medtem, ko smo jedli zajtrk, je prišla učiteljica Hoops, in na oglasno desko obesila list. *i*"Učenci prvega letnika, oddelka za zmaje, prosim da se takoj po zajtrku zglasite pred areno, kjer se bo naš izlet začel. Prosim pohitite. Učiteljica Sisi Hoops."*i* je prebrala Marie. "No, potem pa pohitimo."

Takoj po zajtrku, smo odšli do arene. Naši zmaji so že bili tam. "Dobro jutro, kar pojdite si po sedla." je rekla učiteljica, in odšla po svojega zmaja, Zoga. Ko smo s svojimi sedli prišli nazaj do arene, smo osedlali zmaje, in se pripravili, na vzlet. "Pot bo potekala takole: leteli bomo proti zahodu, in preleteli jezero. Nato se bomo prvič ustavili, na hribu, in tam imeli pol urni postanek. Potem bomo pot nadaljevali, tako da bomo leteli nad gozdom in dvema manjšima jezeroma ter nad malo večjim. Ustavili se bomo na gozdni jasi ne daleč od teh jezer. Tam bo naš drugi postanek. Tretji postanek pa bo ob vznožju gore, kjer je tudi jezero in gozd." je razložila učiteljica, in nam pokazala pot na zemljevidu. "Če se bo kdo počutil čudno, mi naj pove, da se ustavimo." je še rekla, pospravila svoj zemljevid v torbo in se usedla na Zoga. Nato smo vzleteli, trije po trije. Čisto spredaj je bila učiteljica, potem sta bili dvojčici in April, nato Amaris in Edward, Jack in Sebastija, in zadnji smo bili jaz Will in June.

Ali (Willowa zmajevka), se je nonstop pogovarjala z Amethystom, ki jo je imel že počasi dovolj. "June, ti imaš brata?" je vprašal Will. "Jap, Maj." je rekla June. "Na moji šoli opravlja pripravništvo." je rekel Will. "In, kako uči?" je vprašala June. Nato sta se pogovarjala o nekih stvareh, jaz pa sem se pogovarjala z Amethystom. Leteli smo približno eno uro, ko je bil čas za prvi postanek.

Ustavili smo se na hribu, in takoj ko smo pristali, sta Marie in Margo začeli svetiti, tako kot včeraj April. Margo, je začela svetiti v pastelno rozasti barvi. Njeni lasje so postali bolj skodrani in bledo roza barve. Na roki se ji je pojavilo znamenje rože. Marie pa je začela svetiti v pastelno oranžni barvi. Njeni lasje so postali bolj valoviti in na roki se ji je pojavilo znamenje tačke. Nato se je vse ustavilo, in njuni lasje so postali normalni, na roki pa sta znamenji izgnili. "Čestitam tri ste že, samo še sedem." je rekla učiteljica, in nas pustila da smo si postavili piknik odejo, ter začeli kartati. Igrali smo kakšne pol ure, nato smo morali pospraviti in oditi naprej. "Do naslednje postaje, imamo kar dolgo pot. Če se bo kdo počutil slabo, naj ove." je rekla učiteljica in nam nakazala, da naj vzletimo.

Leteli smo nad prvim jezerom, ko je Edward, prosil naj pristanemo, saj je Amaris slabo. Takoj, ko smo poiskali majhen otoček sredi jezera, sta se Amaris in Edward začela svetiti. Edward, se je začel svetiti v sivi barvi. Na roki se mu je pojavilo znamenje kroga in njegovi lasje so postali bolj sivkaste barve. Amaris, se je začela svetiti v mešanici temno modre in črne barve. Njeni lasje so postali valoviti in dobili so majhne zvezdice. Na roki so se ji pokazala majhna ozvezdja. Nato sta se isti čas oba nehala svetiti. Malo smo še počakali, če bi se še kdo transformiral, nato pa smo zopet vzleteli in odšli naprej.

Do druge postaje ni bilo nobene posebnosti. "Čez sto metrov, se bomo začeli spuščati." je zaklicala učiteljica, ko smo leteli čez gozd. In res. Čez sto metrov, smo se začeli spuščat, in pristali smo na jasi sredi gozda. Tam smo si zopet postavili piknik odejo, in tokrat tudi začeli jesti. S sabo smo prinesli sendviče in sadje, ki raste samo na vrtovih naše šole. Obliko ima podobno hruški, okus pa je mešanica manga in jagod. "Kaj je to?" je vprašala April, ko ji je učiteljica ponudila to sadje. "Temu sadje pravimo Manjada. Okus ima po mangih in jagodah." ji je razložila učiteljica. "Ne hvala, alergična sem na mange." ji je odgovorila April, in se namrdnila ob pogledu na nov sadež. Naenkrat pa sta se Jack in Sebastian začela svetiti. Jack, se je svetil v zeleni barvi in njegovi lasje so dobili zelenkast pridih. Na roki se mu je pojavilo znamenje številk, njegov mrzel bratranec, Sebastian pa se je svetil v sivi barvi. Na roki je dobil znamenje oblaka. Nato se je tako kot pri ostalih vse vrnilo v naravno stanje. "Še dva manj. Samo še Will, June in Alessia." je rekla učiteljica, in nam pomagala, pospraviti piknik odejo. Nato smo vzleteli in se odpravili proti zadnji postaji.

Leteli smo nad gozdom, manjšimi potočki in ribniki. Na obzorju, se je risala gora, o kateri nam je razlagala učiteljica. Od tod, kjer smo leteli, se je videl slap, ki je padal iz gore, in se izlival v manjše jezero ob vznožju gore. "Tista gora tam, je naš cilj. Ustavili pa se bomo v gozdu." je zaklicala učiteljica, da smo jo slišali tudi zadnji v koloni. Leteli smo še dobre pol ure, nato smo se začeli spuščati. Pristali smo ob jezeru, tam kjer je bila peščena obala. Slap se je izlival v jezero, in pršil kapljice, tako da se je v sončni svetlobi delala mavrica. "Tukaj bomo počakali, dokler se še ostali trije ne bodo "transformirali"." je rekla učiteljica. Poiskala si je prostor, kjer bi lahko pustila Zoga, nas pa pustila, da smo si pripravili odejo. "Kakšno moč, mislita, da bosta dobila?" je June vprašala mene in Willa. "Nevem. Upam da kaj fajnega." je rekel Will in začel deliti karte. Odigrali smo nekaj partij enke, ko se je June začela svetiti v vijolični barvi. Njeni lasje, so postali svetlejše barve in na roki, se ji je pojavilo znamenje vijolinskega ključa. Nato se je vse končalo, in June se je vrnila v normalno sebe. "Superca. Počakamo še Willa in Alessio, in lahko odidemo." je rekla učiteljica in se zazrla v nebo. "Nevihta bo." je še dodala in odšla nazaj do Zoga. Odločila sem se, da grem do Amethysta, po svoj pulover. Bil je črne barve in na zadnji strani, je bilo z belo barvo napisano: *i*MOK*i* in narisana odbojkarska žoga. "Treniraš odbojko?" je vprašal Will. "Jap, zakaj pa misliš da sem te včeraj premagala?" sem ga vprašala. Nato, sem odšla do peščene plaže pri jezeru, in se tja usedla. "Znaš metati žabice?" me je zopet vprašal Will. "Sama vprašanja so te." sem rekla. "In ne, ne znam jih metati." sem mu odgovorila na vprašanje. "Kje pa treniraš?" me je spet vprašal. "Ti pa res samo sprašuješ. Milan, Milanski odbojkarski klub." sem mu odgovorila. Nato se je zabliskalo. "Ugh, nevihta se bliža." je rekel Will. "Ne, res?" sem rekla sarkastično. Nato se je Will začel svetiti v rumeno zlati barvi. Njegovi kodrasti lasje, so postali medeno blond barve, in na roki se mu je pojavilo znamenje, takšno, kot je na lekarnah (kelih in kača). "Čestitam, dobil si svojo moč." sem rekla, in ga sunila v ramo. "No, zdaj moramo počakati samo še tebe." je rekel, in odšla sva nazaj k ostalim, da jim Will pove da je dobil moč.

Ni minilo pet minut po tistem, ko jim je Will povedal za moč, ko je postalo mrzlo. Jezero, je postalo razburkano, in začelo je deževati. Ampak niso deževale kaplje. Deževal je led. No če lahko tako rečemo temu. Bili so bolj majhni kristalčki. Nato sem se začela svetiti v modri barvi. Moji lasje so postali še bolj kodrasti in črni, kot noč. Posejani so bili z majhnimi kristalčki. Postala sem še bolj bleda, kot ponavadi in na roki se mi je pojavilo znamenje valov. Spet sem zaslišala tisti glas, ampak v drugem jeziku: latinščina. Zopet me je poklical Asia. Nato, me je nekaj dvignilo nekaj centimetrov v zrak. Hotela sem nazaj dol, ampak mi ni uspelo. Sedaj sem bila v zraku kakšnih pol metra, slišala sem punce pod sabo: "Gospa Hoops, kaj se dogaja." April, "Vedela sem, da se bo nekaj zgodilo narobe." Marie, in, nato sem padla. Zdaj vem, kaj ljudje mislijo, ko rečejo da se jim je življenje odvrtelo pred očmi. Mislila, sem da bom padla, na trda tla, a me je nekdo na srečo ujel. "Mam te." Will. "Hvala." sem rekla, in poiskusila vstati. Pogledala sem svojo roko, in opazila bledo sivo risbo valov. "Si vredu Alessia?" je vprašala učiteljica Hoops, in me prijela za roke. Takoj jih je izpustila. "Ajs, mrzla si, kot hudič." je rekla učiteljica, in si začela greti roke. Nato, sem pogledalaokoli sebe. Na tleh, so bile rože, ki so dobile sveže cvetove, a so zaradi mene bile prekrite s tanko plastjo ledu. Nato, je začelo deževati, in grmeti iz daljave. "Raje. pohitimo nazaj do šole. Če bomo dovolj hitri, nam bo uspelo priti tja še pred večerjo in nevihto." je rekla učiteljica Hoops, in začela zlagati odejo za piknik.

Niti deset minut po tistem, smo že leteli nazaj proti šoli. Zrak je bil napet, pa ne samo zaradi nevihte. "Hej, ne sekiraj se. Nisi ti kriva." sta me poiskušala razvedriti Will in Amaris. Amethyst ni bil nič boljše volje, za povrh vsemu, pa mu je Ali težila. Vmes smo se ustavili za kratek počitek, da so si zmaji opomogli. Nato je začelo deževati. "Kako se počutiš?" me je vprašala Amaris, ko smo pristali. "Kot da sem vsega kriva." sem ji odgovorila. "Saj ni tako hudo. Samo vreme je grozno." je rekla Amaris in se zastrmela v nebo. "Dobro učenci. Na nebu, divja prava nevihta, in zaradi nevarnosti strel, si z vami ne upam leteti. Niste še pripravljeni na takšno vreme." je rekla učiteljica, in zajela zrak. "Na žalost, bomo morali tukaj ostati, dokler se vreme ne izboljša dovolj za letenje." je še dodala, in nam naročila, da smo ji sledili v jamo, ki je bila izklesana v hrib. Tam se je vsak zavil v svojo jopo ali pulover, ali zmaja. Nato smo čakali. Nikomur ni bilo do kartanja, smo se pa zato pogovarjali. "Misliš da ima to kaj opraviti z včeraj zvečer?" sem vprašala Amaris, ko učiteljica ni poslušala. "Najbrž res. Jezero je bilo isto razburkano, in tvoje oči enake barve kot včeraj. Toda danes te ni vleklo v jezero, ampak v zrak." je rekla Amaris. "Ali sem še vedno tako zelo mrzla?" sem vprašala in iztegnila roke. "Ne tako kot prej, ampak ja." je rekla Amaris. Nato je k meni prišla Iris (Edwardowa sanjska zmajevka); in me začela z glavo dregati v rame. "Kaj, pa je Iris?" sem jo vprašala. "Božati se hoče." je rekel Edward in prisedel k Amaris. Nato se je Iris ulegla, tako da je imela glavo na mojih kolenih. "Čuti, da si žalostna." je dodal. "Saj nisem." sem se poiskusila zlagati, a me je Iris grdo pogledala. Medtem se je nevihta umirila in lahko smo nadaljevali pot.

Medtem ko smo leteli, je zopet začelo deževati, a ni bilo nevihte. Kmalu smo že videli šolo. Kar lahko si predstavljam kako smešno je bilo videti deset najstnikov, s kapucami iz katerih je curljalo, ko so prišli v jedilnico na večerjo. Na srečo, je bila ura že čez čas za večerjo, zato se nam ni mogel nihče smejati. Jedli smo v tišini, no razen ko je kdo vprašal koga, ki NI April, da mu kaj poda.

Po večerji smo se punce hitro uredile, si zaželele lahko noč in zaspale. Celo jaz sem zaspala hitro, saj me je let izmučil.
.
.
.
.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Tole je bil četrti del. Malce pozno, ampak tukaj je!
Upam da vam je všeč.
K.:popcorn::kissing_closed_eyes: