Hejla!!!!
Opala zgodba se že razvija še mal bol daleč v romantično smer! Upam da vam bo všeč.
Luv u all
Ananas:pineapple:


Zvečer sva z Zoe ležali v sobi. Luč je bila že ugasnjena, samo tista mala nočna lučka pri mizi je še gorela. Obe sva bili tiho, jaz sem nekaj brskala po telefonu, ona pa je listala neko revijo, ampak v bistvu nobena ni bila čisto zbrana.
Po parih minutah tišine je Zoe kar naenkrat rekla: “Ej, si mu že pisala?”
Zavila sem z očmi, čeprav tega ni mogla videti. “Komu?”
“Ne delaj se. Kaiu.”
“Ne, nisem,” sem rekla. “Zakaj bi mu jaz pisala?”
“Ker ti je dal svojo številko. In ker si mu ti dala svojo. Torej očitno ti je bil malo všeč.”
Nasmehnila sem se v telefon. “Ne vem. Saj ni bilo nič takega. Samo… pač pristopil je. Kaj naj naredim s tem?”
“Lahko začneš z ‘hej’,” je rekla in mi vrgla blazino dol s postelje. “Ali pa si res pisal poezijo v tisti kavarni?’”
Zasmejala sem se. “Zoe, on ni pisal poezije.”
“V glavi ga že romatiziraš, daj no. Pusti, da vsaj malo dodam k zgodbi,” je rekla in se zasmejala. “Ampak resno – a ti je všeč?”
Tišina. Nisem vedela, kako točno naj odgovorim.
“Ne vem še,” sem rekla potem. “Bil je prijazen. In je imel tisti… ne vem. Pogled. Ampak to še nič ne pomeni, ne?”
“Ne pomeni, da ga boš poročila, če to misliš,” je rekla in se obrnila na bok. “Ampak pomeni, da je nekaj v tebi kliknilo. Pa to ni tako pogosto, daj no.”
Nekaj časa sem gledala v strop. Ura je bila skoraj deset, in čeprav sem bila utrujena, sem imela v glavi preveč, da bi zaspala. Mogoče ne zaradi Kaia kot takega.
“Če mi napiše, mu bom odgovorila,” sem rekla čisto tiho.
“Dobra taktika,” je rekla Zoe. “Ampak samo če odgovoriš v največ desetih minutah. Drugače izgubiš vse točke v igri.”
“Ne igram nobene igre.”
“Vsi igramo,” je rekla in ugasnila svojo nočno lučko.
Jaz sem ostala še minuto budna. In potem… sem ugasnila še svojo.
Komaj sem ugasnila luč, je telefon zapiskal.
Zasvetil je zaslon in srce mi je čisto malo poskočilo, čeprav si tega nisem hotela priznati. Sporočilo:
Kai:
*i*hej a že spiš?*i*
Nasmehnila sem se v temi. Zoe je očitno slišala ton, ker se je takoj oglasila od zgoraj: “Kdo ti piše?”
“Eh, nič,” sem rekla in obrnila telefon, kot da je to kaj pomagalo.
“Ajaaaa,” je rekla z zategnjenim glasom. “A se že pišeta? A je on?”
Zavila sem z očmi. “Ja, je. Samo napisal je ‘a že spiš’, nič posebnega.”
“Uuuu,” se je oglasila in se vrgla na rob postelje, da bi me videla. “To je itak klasika. Prvo vprašanje pred spanjem. Kaj boš napisala?”
“Ne vem… da še ne spim?”
“Genialno,” je rekla s sarkazmom. “Daj, napiši kaj boljšega. Kot na primer ‘ne, čakam da mi napišeš ti, zaspanež.’”
“Zoe, ne bom tega napisala.”
“Zakaj pa ne? Malo flirta no, sej nisi robot.”
Zmajala sem z glavo in vseeno vtipkala odgovor:
*i*ne, še ne. ti?*i*
Hitro je odpisal.
*i*ne morem zaspat. v glavi mi še vedno igra tista glasba iz trgovine lol*i*
Spet sem se nasmehnila.
*i*jap, nam je šla že ful na živce. maya jo je pela še celo pot do doma.*i*
“ZOE,” sem zasikala, “nehaj buljit.”
“Sam preverjam, da ne napišeš česa čudnega. Pokaži!”
Pomaknila sem telefon stran. “Ni šans.”
“Pol bom pa poslušala tvoje tipekanje in razbrala po dolžini sporočila, če mu že govoriš, da ti je cute,” je rekla in se spet zleknila nazaj na svoj jogi.
“Zoe, resno...”
“Samo pravim. Če boš rabila pomoč pri emojijih, sem tukaj.”
Zavzdihnila sem, potem pa vseeno napisala:
*i*če ne moreš spat, lahko šteješ razne čudne ljudi, ki jih je danes Maya komentirala*i*
On:
*i*haha fair. pol bom zaspal šele ob petih zjutraj*i*
Jaz:
*i*nisi edini. tukaj ena kandidatka za nočno premetavanje.*i*
“Uuuu, tole je bilo malo flirtasto,” je rekla Zoe, kot da mi bere misli.
“Nehaš že?” sem rekla.
“Sam govorim resnico. Ampak okej… bom ti dala mir. Za zdaj. Samo povej, če ti napiše kaj tipa ‘a greva kej na kavo’.”
Nisem odgovorila, ampak v resnici... sem upala, da res napiše kaj takega.
Kai:
*i*ej jutr mam šolo, morm it spat dobr spi*i*
Strmela sem v sporočilo še par sekund, potem pa obrnila glavo proti Zoe, ki si je ravno mazala ustnice z nekim balzamom, ki je dišal po vaniliji.
»A naj mu še kej napišem al naj kr pustim?« sem zašepetala, čeprav sva bili sami.
Zoe me je pogledala čez rob postelje. »Pa napiš mu sam ‘lahko noč’ no, sej ni zdej treba kej filozofirat.«
»Ja ampak… a sam ‘lahko noč’? A ni to preveč… ne vem, dolgočasno?«
Zavila je z očmi. »Tjaša, ni intervju. Tip gre spat, ne piše ti romana. Napiš ‘lahko noč’ pa mogoče neki tazga kot ‘se slišva jutr’ al pa kej.«
Zasmejala sem se in začela tipkat.
Jaz:
*i*lahko noč :) pa srečno jutr v šoli lol. se kej slišva!*i*
Zoe se je zakopala pod odejo, potem pa zamrmrala: »A si mal zaljubljena?«
Obrnila sem se proti njej. »Nism, dej nehaj. Komaj da sva govorila. Pa sej je ful normalen. Kul, ampak… sej ne vem.«
»Mhm, ja ja. Sam vidim, kako se ti nasmeh raztegne vsakič k ti napiše.«
Vrgla sem ji blazino.
»Zoe! Nehaj, resno!« sem rekla v smehu.
»Ne bom, ker si cute. In tole bo še zanimivo, čutim.«
Nasmehnila sem se v temo. Telefon sem dala pod blazino, ampak oči mi še niso bile zaspane. Nekako je bil občutek, da se nekaj začenja. Ne neki dramatičnega. Samo... prijetnega.
»Dobr, no. Grem zdej res spat,« je zamrmrala Zoe.
»Ja... noč, Zoe.«
»Noč, zaljubljenka.«
Zavila sem z očmi. Ampak... vseeno sem se še enkrat nasmehnila.