Hejla!
Upam da vam bo všeč današnji nov del! Hvala če si ga boste prebrali!
Luv u all
Ananas:pineapple:


Nasmehnila sem se ob tej misli, ker sem vedela, da bo to vprašanje vedno prisotno, ne glede na to, koliko truda vložim. "Vem, ampak če ne poskusiš, potem ne veš. Mogoče bi morala enkrat probati vse to z vami, ampak brez stresa," sem rekla.
Potem se je Zoe spet zresnila. "Tjaša, spet si v mislih nekje drugje, kajne? Kaj je bilo z tistim fantom danes?"
"Uhh," sem zardela, vendar nisem želela pokazati preveč. "Ni bilo nič. Samo malo sva si pisala nič posebnega."
"Sem videla, kako si gledala v telefon," je rekla Maya in me malo udarila po roki. "Kaj se bo zgodilo, če boš ti vedno samo tiho, Tjaša? Kaj če on želi tebe?"
"Sprostite se že, nimam pojma, kdo je," sem si odgovorila in se trudila biti mirna. Seveda, vse sem videla, kaj se je zgodilo, ampak nisem bila pripravljena, da bi to razpravljale pred vsemi.
Zoe ni popustila. "Ampak si že omenila, da ga nepoznaš? Se bota srečala?"
"Ne vem, kaj bo, ampak verjetno ne," sem rekla, medtem ko sem z roko popravljala lasnico, ki mi je padla iz las. In takrat sem samo upala, da me ne bodo preveč zasliševale o tem.
Medtem so se pojavili naši krožniki z obrokom, in vsaka je že začela jesti, a pogovor je ostal v zraku. Nihče ni rekel ničesar več o njem, ampak nekaj v meni mi ni dalo miru. Se bom še srečala z njim? Kaj če bi to bilo samo naključno srečanje?
Po kosilu smo se še nekaj časa pogovarjali o vsakodnevnih stvareh Maya je spet pritoževala glede nekih stvari, ki so ji šle na živce, Camille je bila v svojem svetu, raziskovala je nove zapiske za šolo, Zoe pa je bila tiha, kot vedno, ko je jedla nekaj, kar ji je resdi teknilo. Kar naenkrat sem imela občutek, da sem bila pripravljena iti. Dovolj je bilo za danes.
"Jaz moram iti" sem rekla, ko sem vstala. Punce so me pogledale, vendar niso nič rekle.
"Se vidimo kasneje," sem dodala, preden sem odšla.
Ni bilo potrebe, da bi komu še dodatno razlagala. Vedela sem, da potrebujem čas zase, da se osredotočim na tisto, kar me resnično poganja. In tisti trenutek je bil prav zdaj.
Ko sem prišla do gledališča, sem vse postavila na stran. Vedela sem, da bo to moj prostor, moj trenutek. Bila sem še vedno prepojena z občutkom po današnjem treningu, ki ni bil nič posebnega, ampak sem imela občutek, da sem napredovala. Ko sem stopila na lesena tla gledališča, sem čutila, kako se moje telo sprosti. Vsak gib, vsak korak je bil moj način za sprostitev. S pomočjo glasbe sem se umirila in ponovno posvetila svojemu telesu.
Začela sem z ogrevanjem. Počasi, brez naglice. Nisem si želela pretiravati, vendar sem vedela, da moram, če želim doseči še več. Nič ni prišlo brez truda. Ko sem začela delati raztezne vaje, sem pomislila, kako to vedno poteka. In kot vedno, sem razmišljala o vsem drugem o svoji prihodnosti, o tem, kaj me čaka na tem odru, o tem, kako se ne bom nikoli ustavila.
Zato sem vadila še in še, skok za skokom, pirueto za pirueto, dokler se moje telo ni nekoliko utrudilo. Vedela sem, da se bom morala za nekaj časa ustaviti. Ampak ne zdaj. Ne še. Opravila sem vse vaje, kot da bi bile moja vsakodnevna rutina.
Nekajkrat sem si pogledala v ogledalo, ko sem opravila nek gib, ki mi ni šel povsem prav, ampak sem se hitro spomnila to je del procesa. Pomembno je, da ostanem osredotočena.
Po nekaj urah intenzivnega treninga sem bila že zelo utrujena, vendar tudi ponosna na to, kar sem dosegla. Čeprav se je na prvi pogled vse zdelo preprosto, je bil vsak gib še vedno rezultat natančnosti in trdega dela. Ko sem končala in se usedla na tla, sem si umirila dih in si vzela trenutek zase.
Gledališče je bilo tiho, le zveni mojega dihanja in tisti umirjeni ritem glasbe so se razlegali. To je bil trenutek, ko sem se počutila resnično.
"Upam, da bo vse to nekoč obrodilo sadove," sem si pomislila in se nasmehnila. Jaz sem bila pripravljena.
Ko sem se vrnila v šolo, sem bila že malce izmučena od vsega, kar sem dala skozi, a hkrati sem čutila, da sem na dobri poti. Danes bo še en dan, ki me bo oblikoval.
Vstopila sem v stavbo šole, kjer so že vsi hiteli v svojo sobo ali na trening. Hodila sem po hodniku, se srečala z nekaj sošolci, vendar nisem imela energije za pogovore. Moje misli so bile še vedno pri baletu, pri tistem, kar sem vadila v gledališču.
Vstopila sem v učilnico za skupinski trening, kjer so že čakali moji sošolci, vsi v svojih trening oblačilih. Profesorica Hamsley je stala ob robu, njene oči so bile že pripravljene, da nas vse preučijo. Obraz brez čustev, vedno osredotočen na nas. Zelo malo besed je bilo potrebnih, da je začela.
"Začnite z ogrevanjem," je rekla. "Ne čakajte, da vas spomnim. Pokažite mi, da ste pripravljeni."
Nekako sem znala, kaj me čaka, vendar sem se tokrat resnično osredotočila. Pomislila sem na tiste ure, ki sem jih preživela v gledališču, na vsak gib, na vsako zaporedje, ki sem ga ponavljala, dokler ni postal del mene. Ni bilo prostora za napake. Delo, delo in še enkrat delo. To je bil naš vsakdan.
Trening je bil naporen, kot vedno, ampak tokrat sem začutila nekaj drugačnega. Imela sem občutek, da sem v dobri formi, da sem pripravljena dati več. Kljub temu, da sem bila utrujena, sem vedno poskušala iti korak dlje. Ko sem skočila, sem se osredotočila na visoko, čisto linijo, ki sem jo želela doseči. Ko sem se vrtela v pirueti, sem bila v trenutku, ko sem pomislila le na ravnotežje. Nisem dovolila, da bi me karkoli zmotilo. Nič drugega ni bilo pomembno.
Profesorica Hamsley je ves čas opazovala vsak naš gib, popravljala nas, usmerjala nas z njenim strogo natančnim očesom. Ko sem naredila napačen gib, sem takoj slišala njen glas.
"Preveč napetosti v ramenih, Tjaša. Osvobodi roke. Več sproščenosti," je rekla. "Če se ne sprostiš, ne boš šla nikamor."
Nisem ji odgovorila, le skomignila z rameni in nadaljevala. Vedela sem, da moram to popraviti, da je to tisto, kar potrebujem. Vsak popravek, vsako izboljšanje.
Po intenzivnem treningu smo se vsi usedli na tla, vsi smo bili prepoteni, ampak vsaj zadihali smo po naporu. Profesorica Hamsley je še vedno hodila med nami, opazovala nas in po nekaj minutah je končno spregovorila.
"Vem, da se vam zdi težko, a vsak dan ste bližje temu, kar hočete doseči," je rekla. "Ne dovolite, da vas karkoli ustavi. Če boste vztrajali, boste videli rezultate. Ampak to bo trajalo."
Pomislila sem na njene besede. To je bilo to. To je bil trenutek, ko sem vedela, da ne bom obupala. Balet ni bil samo stvar umetnosti. Bil je način življenja, brez ustavljanja, brez popuščanja.
Ko smo se končali, sem čutila utrujenost, vendar tudi nekako lažja, ker sem vedela, da sem dala vse od sebe. Naslednji dan bo prinesel nove izzive, nove lekcije, vendar zdaj sem bila pripravljena.