Hejla!
Jejj že 20 del! Evo gremo kar na njega. Upam da vam bo všeč.
Luv u all
Ananas:pineapple:


»Kako si?« je začel, kot da ne bi bilo nič posebnega, ampak sem vedela, da je to vprašanje, ki ga ne postavi vsak.
»Dobro,« sem rekla. »Danes sem vadila v teatru, malo težko, ampak sem kar zadovoljna.«
Smehnil se je. »To je kul. Vedno sem mislil, da mora biti ples nekaj posebnega. Kaj pa ti je danes najbolj šlo?«
»Hm, najbrž tisti padec na tla, ki sem ga vadila. Nekaj takega, ko je vse tiho in samo telo govori. Je pa težko, da res pride tisti občutek.«
Pogledal me je s spoštovanjem. »Zveni kot da znaš res čutiti vsako gibanje. Ni kar tako.«
»Ja, vem. Včasih je ples edini način, da povem stvari, ki jih ne znam izgovoriti,« sem odgovorila malo tiho.
On je pokimal in pogledal skozi okno, kot da si tudi sam nekaj želi povedati, pa ne najde besed.
»In ti? Kaj počneš, ko nisi s telefonom?« sem ga zbadljivo vprašala.
»Večkrat samo hodim po mestu ali grem zvočnim parkom,« je rekel. »Pomaga mi, da se spočijem od vsega.«
Za trenutek sva samo tiho sedela, oba v svojem svetu, a hkrati skupaj. In v tisti tišini ni bilo nelagodja, samo nek mir, ki sem ga dolgo nisem začutila.
Ko je natakar prinesel menije, sva si jih hitro ogledala. Medtem ko sem listala po možnostih, sem opazila, kako Kai rahlo dvigne obrv in se mu na obrazu pojavi malce nagajiv nasmešek.
»Kaj pa če naročiva pico?« je rekel kot nekakšno predlog, ampak z izrazom, kot da že ve, da bo to odlična ideja.
»Seveda, ampak samo če bo kaj zanimivega na meniju,« sem se pošalila nazaj.
Kai je pogledal meni in zbrano bral, potem pa je obrnil glavo proti meni. »Veš, pica je kot ples. Malo moraš znati izbrati prave sestavine, da je na koncu vse skupaj popolno.«
»Aha, torej ti si moj plesni mojster in me boš naučil, kako izbrati najboljšo pico?« sem ga malo zafrkavala, medtem ko sem dvignila obrv.
Nasmehnil se je še bolj široko in rekel: »Ja, ampak pazljivo, da ne bo preveč pekoče, da ti ne uide korak.«
»Opa, zdaj pa si res zafural,« sem rekla z nasmehom in se rahlo nagnila proti njemu. »Moram biti previdna, da se ne zažgem.«
Kai je z iskrivim pogledom dodal: »Mogoče pa ti pokažem nekaj svojih gibov, da boš vedela, kako pravilno zapeči ta plesni korak.«
Pri tej šali sem se smejala in vedela, da bo ta večer še zanimiv. Tako sva naročila pico eno s klasiko, eno malo bolj pekočo in nadaljevala z lahkotnim klepetom, medtem ko je pogled na mesto zunaj ostajal popoln okvir za najin prvi pravi zmenek.
Sedela sva za mizo ob oknu, kjer se je odprl pogled na mesto, svetloba luči pa je ustvarjala mehko vzdušje. Kai je gledal skozi okno, nato pa se je njegov pogled počasi obrnil proti meni. Njegove oči so bile globoke in rahlo iskrive, nasmeh pa nekako skrivnosten.
"Veš," je začel tiho, kot da premišljuje, "ni vsak dan, da srečaš nekoga, ki ti zveni malo drugače kot vsi drugi."
Nisem vedela, kaj naj rečem, zato sem samo malce obrnila pogled stran in si igrala z robom menija.
Kai se je nasmehnil, a ni takoj nadaljeval. Namesto tega je pogledal na moje ustnice in nato nazaj v oči, kot da bi skušal nekaj povedati brez besed.
"Mogoče je to ... dobro," je končno rekel, njegov glas pa je imel tisti rahlo nežen ton, ki ga prej nisem slišala.
Odrinila sem sramežljivo pogled nazaj v njegove oči in čutila, kako se mi po licu razliva rahla rdečica.
"Ne vem," sem rekla na pol za šalo, "ali si ti danes še bolj zanimiv ali sem jaz samo bolj pozorna."
"Ah, mogoče malo obojega," je odgovoril, pri čemer je v njegovem nasmehu zaiskrila neka toplina, ki ni bila več samo prijateljska.
Oba sva vedela, da ne bo treba dolgo, da se stvari premaknejo nekam dlje. A za zdaj je bilo dovolj, da sva se samo pogledala brez besed, z drobnimi namigi, ki so jih povedale oči.
Kai je naročil račun in preden sem sploh utegnila potegniti denarnico, je že prijazno mahnil z roko in rekel: "Pustiva to meni danes." Nisem se upala protestirati, zato sem mu samo hvaležno pokimala.
Ko je dal denar na mizo, sva vstala in stopila iz kavarne. Mesto je bilo obsijano z uličnimi lučmi, vse je dišalo po večernem vetru in nekaj svežine, ki je polnila ulice. Ura je kazala že skoraj devet, a vseeno je bilo okoli nas še dovolj življenja ljudje so se sprehajali, nekateri sedeli na terasah, nekje v daljavi je tiho donela glasba.
"Greva malo na sprehod?" je predlagal Kai, pogledal me z nasmeškom in z rokami rahlo odprtimi, kot da me vabi.
"Pojdiva," sem rekla, čeprav sem v sebi čutila rahlo tresenje ne od mraza, ampak od nekega prijetnega vznemirjenja.
Medtem ko sva hodila ob robu pločnika, sem opazila, kako se njegova senca zliva z mojo pod žarometom. Govorila sva o malenkostih o glasbi, ki jo imava rada, o smešnih trenutkih s treningov, o kavarnah, ki jih želiva še obiskati. Pogovori so bili lahkotni, brez pritiska, a z nečim skrivnostnim, kar se je krepilo med nama.
Kai je nekajkrat pogledal proti meni in nato hitro spet k tlom, kot da preverja, če sem še vedno zraven. Vsakič sem se ujela v njegovem pogledu in malce začutila, kako mi srce hitreje utripa.
"Všeč mi je, da si tukaj," je zašepetal, ko sva se ustavila na mostu, od koder je bil lep razgled na reko in bleščeče luči mesta. Njegov glas je bil tih in nežen.
"Men tudi," sem odgovorila, malo zardela, a z nasmeškom.
Ura je že kazala devet, a tisti trenutek se je vse ustavilo. Bila sva tam, samo midva in mesto, ki je tiho dihalo okoli naju.