Hej!!!!!!!!
Danes pa ze novi del! Hvala usem ki spremljate zgidbo! Torej danes boste izvedeli nekaj malo sokantnega haha dvomin da je kdo to pricakoval. Hvala ce note lajkali in komentirali.




*i*Po tem, ko so Sara, Ela in Lara odšle, sem*i* *i*le še čutila, kako mi srce bije hitro. Vedela*i* *i*sem, da se bo tole še dolgo vleklo.*i* *i*Opravičila sem se mami in očetu, da grem*i* *i*na hitro v kabino, in stekla sem tja, da bi*i* *i*malo umirila misli. Seveda, z njimi sem bila*i* *i*na istem trajektu, ampak Anja je zame*i* *i*najmočnejša zaščita. Nikoli si ne bi dovolila,*i* *i*da bi kdorkoli vzkipel z mano, če bi Anja*i* *i*vedela, kaj se dogaja. Včasih je bila bolj*i* *i*nora na stvari kot jaz, ampak ko je šlo za*i* *i*mojo varnost, je bila vedno na moji strani.*i*

*i*Ko sem prišla v kabino, sem zaprla vrata za*i* *i*seboj in se usedla na rob postelje. Vzela*i* *i*sem nekaj globokih vdihov. Potrebovala sem*i* *i*malo časa, da sem se spet umirila. Spomnila*i* *i*sem se, da sem na tem trajektu samo zarad*i*i *i*tega, da preživim čas z družino. Tako dolgo*i* *i*kot sem bila v tem baletnem svetu, sem*i* *i*vedno trenirala in se učila, a kdaj pa kdaj mi*i* *i*je bilo preprosto preveč. Saj ni bilo tako, da*i* *i*bi si želela, da me vse to mine, ampak težko*i* *i*je, ko te nekdo ves čas potiska, da bi padel.*i*

*i*Pogledala sem skozi okno, kjer so se galebi*i* *i*še vedno vrteli v vetru. Tiste velike beline so*i* *i*bile znak svobode, na katerega sem se*i* *i*želela osredotočiti. Da bi lahko uresničila*i* *i*svoje sanje, sem morala biti močna in se*i* *i*naučiti spopadati s takšnimi stvarmi. A imela*i* *i*sem družino. Anjo, Lenčo, mami in očeta.*i* *i*Oni so bili moja moč.*i*

*i*Ko sem se umirila, sem se odločila, da se*i* *i*moram pogovoriti z Anjo. Sicer je vedno z*i* *i*mano, vendar se ji zdi, da imam vse pod*i* *i*nadzorom, ko ji ne povem vsega. Mogoče*i* *i*bo boljše, če ji povem, kaj se dogaja. Tako*i* *i*sem vzela telefon in ji poslala sporočilo:*i* *i*"Anja, moraš vedeti nekaj. Sara in ostale*i* *i*dekleta so začele biti zelo zoprna. Ne vem,*i* *i*kako se spopasti z njimi."*i*

*i*Po nekaj minutah mi je odgovorila: "Tjaša,*i* *i*sem tu, pusti to zdaj. Zajedi se v to ladjo,*i* *i*zabavaj se in mi smo tukaj za tebe. Nič jim*i* *i*ne dovoli, da ti pokvarijo počitnice. Kadar*i* *i*koli potrebuješ podporo, me pokliči."*i*

*i*Hvala, Anja. Vedela sem, da bom preživela,*i* *i*tudi če bo Sara in njeni še vedno zraven*i* *i*mene. Sčasoma so se vse stvari umirile, ko*i* *i*sem začela bolj uživati v svoji družini, v ladj*i* *i*in morju. Ko sem sedela na palubi, sem si*i* *i*obljubila, da bom ostala osredotočena na*i* *i*svoje sanje, ne glede na to, kaj so počeli*i* *i*drugi. Balet, Londonski oder in moja*i* *i*prihodnost. To je bil moj cilj.*i*

Odložila sem dnevnik in se usedla na rob postelje. Počutila sem se preplavljeno z različnimi občutki. Strah, vznemirjenje, ampak tudi ponos. Avdicija za londonski balet je bila skoraj tu, vse, kar sem si želela, je bilo le še nekaj korakov stran. Vsa ta leta truda, žrtvovanja, sem vložila v to in zdaj je bil čas, da sem dokazala, da zmorem.

Spomnim se, ko sem bila mlajša. Stara sem bila devet let, ko sem prvič sanjala o tem, da bom nekega dne plesala na londonskem odru. Takrat mi je bilo vse tako preprosto – vsa tekmovanja, kritike, Sara, Ela in Lara, vse se mi je zdelo kot nekaj, kar ne more preprečiti mojih sanj. Ampak zdaj? Zdaj sem se zavedala, da so se stvari spremenile. Vsak korak, vsaka odločitev je imela svojo težo.

Moja roka je rahlo zadrhtela, ko sem pogledala v ogledalo in si popravila lasje, ki so se nekoliko razmršili. Danes bo odločeno, ali bom šla naprej ali pa bom morala stopiti korak nazaj. "Pomiri se," sem si šepetala. "To sem jaz, to sem si želela."

V mislih sem imela vse tiste dneve, ko sem vsak večer preživela z mislimi o baletu. Vse tiste noči, ko sem si risala koreografije v dnevniku, ko sem vadila korake pred ogledalom, tudi ko sem bila utrujena ali ko so me ljudje okoli mene potiskali. Pomislila sem na mamo in očeta, kako sta bila vedno ob meni, Anjo, Lenčo – vsi so mi dali moč, da sem šla naprej.

V trenutku, ko sem stopila iz sobe in se odpravila proti avtu, sem začutila mir, ki me je preplavil. Spet sem imela tisto notranjo moč, ki sem jo potrebovala. Ko sem se usedla v avto in pogledala okoli sebe, sem čutila ponos. Moje sanje so bile blizu, in zdaj ni bilo poti nazaj.

"Kako si, Tjaša?" me je vprašala mama.

"V redu," sem odgovorila, čeprav sem vedela, da je v meni nekaj, kar se je le trudilo, da ostane mirno.

Avto se je počasi peljal proti prizorišču avdicije. Zaslišala sem smeh Lenče in Anje zadaj, vendar sem bila popolnoma osredotočena na to, kar sem morala narediti. Ta trenutek je bil moj. In vedela sem, da sem pripravljena. Vse tiste ure treningov, vse tiste solze in smeh – zdaj je bil čas, da izkoristim priložnost.

Ko smo prispeli, sem čutila, da je v zraku nekaj posebnega. Preko mene je preletel občutek, kot da sem že tu, da sem že del tega sveta. Moj svet je bil v tem trenutku okoli mene, in vedela sem, da sem si prislužila to priložnost.

Pomislila sem na vse, kar sem že dosegla. Sledila sem svojim sanjam, in zdaj je bil čas, da naredim naslednji korak.