Okej!!
Pa smo na 7 delu že! Iiiiiiiii. Komi čakam da preberete tt novi del. Povejte če bi kej spremenila mogoče dalši ali pa krajši deli. Če vas kar kol moti ker povejte al pa če kej ni jasno v zvezi z zgodbo ker je že kr stara hah pr 11 letih sm jo končala. Pa tudi če je kej z jezikom narobe plis povejte mi ker ne govorimo doma slovensko (v večini) in mi je mal težje (sej sm velik popraula že sam vsejen so verjetno še kake napake)
luv u all
Ananas:pineapple:



Naslednje jutro me je zbudila svetloba, ki je padla skozi zaveso. Za trenutek sem bila zmedena kje sem? Ampak potem sem se spomnila. London. Avdicija. Drugi krog. Srce mi je začelo razbijati.
Oblekla sem se v preproste črne pajkice in sivo majico z dolgimi rokavi, lase sem spela v popolno figo, brez enega samega štrlečega lasu. Ko sem si umivala obraz, sem se zazrla v ogledalo. Gledala sem vase in si šepnila: »Zmoreš. Že dolgo si na tej poti. To je tvoj trenutek.«
V baletni torbi sem preverila vse še enkrat mehke baletne copate, špice, elastični trak, povoj za gleženj (za vsak slučaj), bidon z vodo, rezervno majico in seveda dnevnik. Vedno ga imam s seboj, kot srečko.

Pred dvorano me je pričakala gospa z visokim čopom in tablico v roki. »Tjaša Novak?«
Pokimala sem. »Prvi studio levo. Ogrevanje se začne čez deset minut.«

Vstopila sem. Studio je bil velik, z visokimi okni in lesenim podom, ki je prijetno škripal pod nogami. Na eni strani je stal klavir, za katerim je sedela mlada pianistka. V kotu sem zagledala tri dekleta, dve sem že poznala iz prvega kroga. Ena izmed njih je bila visoka temnopolta plesalka z imenom Amaya, druga pa drobna Španka po imenu Lucia. Pokimali sva si. Ta trenutek nismo bile tekmice. Bile smo plesalke. Sanjalke.
Ogrevala sem se tiho, zbrano. Najprej gleženj, potem kolki, rame… Ko sem začutila, da telo že diha v ritmu, sem stopila k drogu. Naredila sem prve pliéje, z vsakim gibom sem si želela začutiti sebe, ne gledati drugih, ne tekmovati. Samo biti jaz.
Učiteljica, ki je vodila drugi krog, je bila stroga a izredno natančna. S svojim pogledom je videla vse, vsak prst, vsak dih, vsak dvig noge. Ko je šla mimo mene, ni rekla ničesar, samo pokimala. To je bil dober znak. Vsaj upala sem.
Po ogrevanju smo se razdelili v manjše skupine. Koreografija za drugi krog je bila precej zahtevna bila je polna preskokov, hitrih obratov in dolgih linij. A bila je čudovita. Čutila sem, kako moje telo govori jezik, ki ga obožujem. Jezik baleta. Vsak gib je bil zgodba. Vsaka poza odločitev.
Ko je koreografija končala, smo ostali brez sape. Učiteljica je nekaj zapisala na svoj list in rekla: »Pojdite, dobili boste obvestilo po elektronski pošti. Rezultati bodo jutri. Dobro ste delali.«
Ven sem šla z občutkom, da sem pustila vse na tleh studia. In to je bilo dovolj. Nisem vedela, ali sem bila najboljša. Ampak vem, da sem bila jaz. In če je to dovolj za London… potem sem pripravljena.

Naslednji dan je bil najdaljši dan mojega življenja.
Zbudila sem se prehitro. Čez celo telo sem čutila tisto znano napetost ne prav strah, ampak kot bi vsak živček čakal signal. Nisem mogla jesti, nisem mogla sedeti pri miru. Čas se je vlekel kot elastika, tik pred tem, da poči.
Vsake pol minute sem preverjala telefon. Nič. Samo neko naključno obvestilo o posodobitvi aplikacije in ena nepomembna reklama za nogavice. Potem sem se spomnila Anje. Seveda. Takoj sem ji poslala sporočilo: »Še nič. Mislim, da me bo razgnalo.«
Odgovorila mi je čez minuto: »Tjaša, če si dala vse od sebe, je to to. Če je zares tvoje, te ne more zgrešit. Dihaj.«
Globoko sem vdihnila. Potem pa še enkrat. In še enkrat.
Okrog dvanajstih sem sedela na okenski polici v hostlu, gledala sem, kako dež počasi kaplja po oknih, ko je zasvetila lučka na telefonu. E-mail. Pisalo je: *i*Royal School of Ballet London – Admission Results.*i*
Roke so mi zadrhtele. Nisem mogla odpreti. Samo sedela sem, z ekranom pred sabo, usta suha, srce v ušesih.
Potem sem stisnila.
In tam je bilo.

*i*“Spoštovana Tjaša Novak,*i*
*i*z veseljem vam sporočamo, da ste bili sprejeti v izobraževalni program naše šole...”*i*

Nisem mogla verjeti. Pogled se mi je zameglilo. Brala sem še enkrat, dvakrat, trikrat. Ampak pisalo je to. Res je pisalo to.
Zasmejala sem se na glas. Nato zajokala. Smešno čisto sama, v sobi z dežjem zunaj, pa sem se počutila, kot da stojim na najlepšem odru na svetu.
Takoj sem poklicala Anjo. Ko se je javila, nisem mogla niti spregovoriti, samo ihtela sem. Ona pa je zakričala: »A si sprejeta?!«
»Ja, Anja. Ja. Sprejeta sem.«
In takrat sem vedela vsak korak, vsaka solza, vsaka bolečina… vse je imelo smisel.
To je bil šele začetek. A bil je začetek točno tam, kjer sem si vedno želela stati.

Ko sem tisti večer prispela v šolski dom, sem se počutila kot v filmu. Pred mano je stala stara viktorijanska stavba z visokimi okni, lesenimi vrati in vrtom, ki je dišal po dežju in sivki. Moj kovček je bil težek, pa ne toliko zaradi oblačil, ampak zaradi vsega, kar sem pustila doma. Vse tisto, kar sem bila zdaj sem prihajala sem, kot nova jaz.
Na recepciji me je pričakala prijazna ženska s kratkimi rdečimi lasmi in šalom z logotipom šole. »Ti moraš biti Tjaša Novak, kajne? Dobrodošla v svojem novem domu, draga.«
Dala mi je ključ in zemljevid. »Soba 204, drugo nadstropje, zadnja na hodniku. Tvoja cimra je že prispela, mislim, da se bosta ujeli.«
Vzpenjanje po stopnicah je bilo skoraj svečano. Vsaka škripajoča deska pod mojimi nogami me je spominjala, da sem res tukaj. Ko sem odprla vrata, me je presenetil vonj po svežem perilu in nekaj citrusnega verjetno osvežilec zraka.
»Hej!« je rekla svetlolasa punca z velikimi očmi in širokim nasmehom. »Ti moraš biti Tjaša! Končno! Jaz sem Zoe.«
Imela je močan britanski naglas in govorila je zelo hitro. Bila je iz Brightona in je takoj začela razlagati vse o šolskem domu, kje je pralnica, kako dela zvonec za večerjo in kdo ima najglasnejši smeh v celem nadstropju (»Grace. Ne sprašuj. Slišala jo boš.«).
Zvečer sva šli skupaj v jedilnico. Prostori so bili ogromni, s starimi lesenimi mizami, visokim stropom in lestencem, ki se je malo zibljal. Vsi so se zdeli nekako samozavestni kot da že točno vedo, kam spadajo. Jaz pa… sem bila tiha. Opazovala sem. Poslušala. Vzdušje je bilo prijetno, polno mešanice živcev in navdušenja.
Zoe me je predstavila še dvema puncama Mayi, ki je prišla iz Indije in je nosila čudovite uhane, ter Camille, ki je bila iz Francije in je govorila z najlepšim naglasom, kar sem jih kdaj slišala. Hitro smo začele govoriti o tem, od kod prihajamo, kaj nas je pripeljalo sem, in se smejati majhnim kulturnim razlikam.
Po večerji sem sedela v sobi, zavita v odejo in z zvezkom v roki. Nisem še pisala. Samo držala sem ga. V glavi sem premlevala vse.
Bilo je novo. Bilo je tuje. Ampak bilo je pravo.
Z Zoe sva si še pred spanjem izmenjali nekaj zgodbic iz prejšnjih šol in ona mi je rekla: »Veš, mislim, da si zelo pogumna. Prišla si čisto sama sem, iz druge države. To je noro kul.«
Samo nasmehnila sem se. Prvič, po dolgem času, sem se počutila kot da... mogoče pa sem res.