12.del
7. POGLAVJE
Amir
Še enkrat vdihnem. Daj no, me priganja glas. Pojdi že. Vprašaj jo. Sigurno bo rekla ja, Amir ti bebec. Mogoče sem res čudak, a v glavi mi zdaj ves čas teži čuden glas. Izredno je podoben mojemu. Čudno. A očitno mi hoče le dobro, saj me priganje, naj na ples vprašam dekle. Asjo. Zakaj? Že nekaj česa (1 leto) jo ves čas opazujem, čeprav je prej sploh nisem poznal. A sem čuden? Nimam pojma. Nimam prijateljev, starši me le redko obiščejo, zato nihče nima točnega mnenja o meni. V resnici sem zelo malo povedal o sebi. No, kot prvo; moja družina je bogata (to sovražim omenjati), kot drugo; sem samotar. Ne družim se veliko in nihče ne ve veliko o meni. Res sem čudak. Našel sem si družbo pri dekletih, med katerimi me ena ne mara. Nimam kaj. Po pravici povedano, mi je to všeč. Ne vem zakaj, vem samo to, da tega NE BOM POVEDAL NIKOMUR MED SVOJIMI SOŠOLCI! Samo smejali bi se.
Odpravim se v knjižnico. Tam se Asja in Bela zadržujeta zdaj, ko je varno. Zdaj tam ni več sledi o napadih. Vse so odstranili. Sunkoma se ustavim pred vrati in mencam. Kaj naj sploh rečem?! Prestavljam se z noge na nogo. Vstopim. Prazno. Slutim, kje se skrivata, in odidem v prepovedani oddelek. Nenadoma se znajdem pred Asjo. Postane mi nerodno.
»Emm… A bi šla mm.. z mano n-na ple-s-s?« izdavim in se pri tem skoraj zadušim. Asja me gleda. Jaz gledam njo.
»Itak!« Asji se po obrazu razleze nasmeh, jaz pa si oddahnem. Lahko bi se končalo slabše. Kakšno srečo imam.