El diablo - Nazaj doma
6
Ianna
Pesek nama je škripal pod stopali ko sva molče hodili po potki proti akademiji. Nisem marala glavnega vhoda v moje ozemlje. Bil je preveč svečan za nekoga kot sem jaz, preveč pomemben za nekoga tako nepomembnega. Bila sem nič, majhen nepomemben nič.
Naoki zraven mene si je momljala tiho pesem. Tako brezskrbna, sproščena, svobodna. Bila je drugačna za Nikino hči. Ni želela vedno zmagati, kje pa, raje je videla srečo zmagovalcev kot svojo zmago. Hči boginje zmage. Ne bi verjeli.
Počepnila sem in se spravila čez manjšo luknjo v ograji. To luknjo sem naredila sama, kar se je zelo dobro videlo. Ožgane konice kovinskih žic in še vedno nerodovitna zemlja v premeru enega metra. Ta znak je sporočal: Smrt je bila tu in še bo bila.
Biti hči boga podzemlja je kazen ali nagrada? Tega nikoli nizem znala razločiti. Bila sem hvaležna da nisem bila hči kakšnega vase zagledange narcista, a jezna da sem sploh bila hči boga. In velikih treh? To je bila zame kazen ne nagrada. Nisem bila vredna. Ničesar nisem bila vredna.
Počasi sva korakali mimo. Teniških igrišč. Moja brezksrbna spremljevalka si je momljala novo pesem, ta je imela malo bolj temačno a še vedno sproščeno melodijo.
Na dovozu pred vilo sem prvo zagledala taksi, zatem znane čevlje in na koncu celo postavo mogočnega bojevnika. Ustavila sem se in dvignila roko. Naoki zraven mene je utihnila. Umirila je dihanje in napela telo, bila je pripravljena zadeti. Enkrat, hitro, s silo ki bi ubijala vojske.
Taksi je zavil in se počasi prebijal h glavni cesti. Zavil je levo in ni ga bilo več.
Izpustila sem roko in sproščeno hojo spremenila v važen, preveč lahkoten in samozavesten korak.
Še vedno sem se premikala kot puma pred svojim plenom a tokrat z malo manj namena da bi plen resnično napadla.
Njegovi svetlo rjavi kodri so se svetlikali v zahajajočem soncu. Brazgotine na njegovi roki so zaradi zagorele kože izstopale in se na njem prikazale kot zelo lepo ter elegantno narejeni tatuji. Bela oprijeta srajca, ki jo je nosil je bila na njem bolj kot le tančica in ni skrivala njegove oblike telesa. Bil je sestavljen kot grški bog z obrazom zelo lepega smrtnika. Bil je utelešena popolnost in nepopolnost.
Nepopolnosti so ga naredila tako popolnega, da so mu manjši bogovi zavidali. Celo jaz kot ženska sem mu zavidala. Kaj je storil, da si je zaslužil takšno lepo obliko?
Raztegnil se je in pogledal naokoli. Pogledal je povsod le proti meni in Naoki ne. To je delal za nalašč. Želel me je ujeziti in uspelo bi mu če ne bi bila jaz nekaj korakov za njim in pred njim. Predobro sem ga poznala, da bi mi lahko storil kar koli kar bi me sprovociralo.
A kljub temu sem nekje globoko v meni začutila majhen zbadljaj. Ujezilo me je da me ni želel videti, gledati. Jezno sem prhnila in ga ogovorila: "Samo en teden? Sem upala da bomo imeli mir vsaj dva tedna."
Zasmejal se je: "Tudi jaz sem tebe pogrešal Ianna."
Njegov glas je zaplaval čez zrak. Bil je nežen z neko odločnostjo vse pa še zavito v plašč samozavesti.
"Prišel sem prej, da se dobro pripravimo na tabor, da ne bo isto kot lani." Ob besedi lani mu so se mu povesila ramena in njegove modre oči so izgubile sijaj.
Naoki je skoraj skakala po zraku: "Kaj se je zgodilo lani? Zakaj vsi tako poudarjate lani? Kaj je bilo?"
Oba z Mitchellom sva jo pogledala. Pokimal mi je in vdihnila sem.
Naoki zraven mene si je momljala tiho pesem. Tako brezskrbna, sproščena, svobodna. Bila je drugačna za Nikino hči. Ni želela vedno zmagati, kje pa, raje je videla srečo zmagovalcev kot svojo zmago. Hči boginje zmage. Ne bi verjeli.
Počepnila sem in se spravila čez manjšo luknjo v ograji. To luknjo sem naredila sama, kar se je zelo dobro videlo. Ožgane konice kovinskih žic in še vedno nerodovitna zemlja v premeru enega metra. Ta znak je sporočal: Smrt je bila tu in še bo bila.
Biti hči boga podzemlja je kazen ali nagrada? Tega nikoli nizem znala razločiti. Bila sem hvaležna da nisem bila hči kakšnega vase zagledange narcista, a jezna da sem sploh bila hči boga. In velikih treh? To je bila zame kazen ne nagrada. Nisem bila vredna. Ničesar nisem bila vredna.
Počasi sva korakali mimo. Teniških igrišč. Moja brezksrbna spremljevalka si je momljala novo pesem, ta je imela malo bolj temačno a še vedno sproščeno melodijo.
Na dovozu pred vilo sem prvo zagledala taksi, zatem znane čevlje in na koncu celo postavo mogočnega bojevnika. Ustavila sem se in dvignila roko. Naoki zraven mene je utihnila. Umirila je dihanje in napela telo, bila je pripravljena zadeti. Enkrat, hitro, s silo ki bi ubijala vojske.
Taksi je zavil in se počasi prebijal h glavni cesti. Zavil je levo in ni ga bilo več.
Izpustila sem roko in sproščeno hojo spremenila v važen, preveč lahkoten in samozavesten korak.
Še vedno sem se premikala kot puma pred svojim plenom a tokrat z malo manj namena da bi plen resnično napadla.
Njegovi svetlo rjavi kodri so se svetlikali v zahajajočem soncu. Brazgotine na njegovi roki so zaradi zagorele kože izstopale in se na njem prikazale kot zelo lepo ter elegantno narejeni tatuji. Bela oprijeta srajca, ki jo je nosil je bila na njem bolj kot le tančica in ni skrivala njegove oblike telesa. Bil je sestavljen kot grški bog z obrazom zelo lepega smrtnika. Bil je utelešena popolnost in nepopolnost.
Nepopolnosti so ga naredila tako popolnega, da so mu manjši bogovi zavidali. Celo jaz kot ženska sem mu zavidala. Kaj je storil, da si je zaslužil takšno lepo obliko?
Raztegnil se je in pogledal naokoli. Pogledal je povsod le proti meni in Naoki ne. To je delal za nalašč. Želel me je ujeziti in uspelo bi mu če ne bi bila jaz nekaj korakov za njim in pred njim. Predobro sem ga poznala, da bi mi lahko storil kar koli kar bi me sprovociralo.
A kljub temu sem nekje globoko v meni začutila majhen zbadljaj. Ujezilo me je da me ni želel videti, gledati. Jezno sem prhnila in ga ogovorila: "Samo en teden? Sem upala da bomo imeli mir vsaj dva tedna."
Zasmejal se je: "Tudi jaz sem tebe pogrešal Ianna."
Njegov glas je zaplaval čez zrak. Bil je nežen z neko odločnostjo vse pa še zavito v plašč samozavesti.
"Prišel sem prej, da se dobro pripravimo na tabor, da ne bo isto kot lani." Ob besedi lani mu so se mu povesila ramena in njegove modre oči so izgubile sijaj.
Naoki je skoraj skakala po zraku: "Kaj se je zgodilo lani? Zakaj vsi tako poudarjate lani? Kaj je bilo?"
Oba z Mitchellom sva jo pogledala. Pokimal mi je in vdihnila sem.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
waw ti ful dobr piss sm prebrala ze pru del in je res muah! Ful mas talenta! Pa se grski bogovi so not pa polbogovi, lovam too hahah. Res izjemna zgodba, všeč mi je tvoj stil pisanja, opisovanje, karakterji,... Skratka use <33
1
Ianna
Hvala. Vesela sem da ti je všeč.
Kmalu pride novi del
Kmalu pride novi del
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful fajn zgodba me zanima nadaljevanje....
1
Ianna
Hvala, ma veseli da ti je všeč.
Danes že nov del. Poizkusila bom da vsak dan ob 10.00
Danes že nov del. Poizkusila bom da vsak dan ob 10.00
Moj odgovor:
Svetloba3714
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mešanica vsega možnega
Ojla,
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
moji problemi se kar ne končajo in upam, da mi boste znal pomagat.
1. Sem zelo zaskrbljena, živčna oseba. Skrbi me dobesedno vse. Problem je, ker je zelo živčna tudi moja sestra, ki se je že odselila, zadnje dni pa stalno kliče moje starše in hodi k nam domov. Saj nimam nič proti temu, samo me zelo moti, ker njena zaskrbljenost zelo slabo vpliva name (postanem še jaz živčna). Že brez tega imam dovolj skrbi, če pa je ona doma je pa samo še huje. To sem povedala staršem, pa ne naredijo nič.
2. Letos pri biologiji obravnavamo človeka. To mi je zelo ogabna tema in je ne morem prenašat. Grozno je, ker gre profesorica v detajle, jaz si pa še zapisovat nemorem, ker sem (spet) živčna. Takrat mi srce hitro bije, zelo hitro diham, včasih se mi tudi vrti. To se mi dogaja že prbl. 1 mesec in ne gre na bolje, zdi se mi, da je mogoče še celo slabše. Profesorici ne morem tega povedat, ker je malo posebna.
3. Nisem zadovoljna s svojimi ocenami in se preveč sekiram zaradi šole. Če ne dobim 5 (razen če je to predmet, ki mi res ne gre) se mi dobesedno podre svet. Danes, recimo, smo dobili rezultate testa in sem ga pisala 4 - komaj sem zadržala solze (aja pa tukaj je vredno omembe tole: to je gimnazija). Za šolo se res zelo trudim, mogoče celo preveč. Cele počitnice sem se učila in delala za šolo. Če nekega trenutka ne izkoristim za delo, se mi zdi to potrata časa. Včasih, recimo, je ta potrata lahko že 5 minuten odmor v šoli - zakaj nisem takrat ponovila neke snovi pri zgodovini? (potem me drugi sprašujejo, če sem takrat vprašana in se čudijo, kaj da se učim, če nisem).
Res hvala, če mi boste pomagali<33
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)