Pesek nama je škripal pod stopali ko sva molče hodili po potki proti akademiji. Nisem marala glavnega vhoda v moje ozemlje. Bil je preveč svečan za nekoga kot sem jaz, preveč pomemben za nekoga tako nepomembnega. Bila sem nič, majhen nepomemben nič.
Naoki zraven mene si je momljala tiho pesem. Tako brezskrbna, sproščena, svobodna. Bila je drugačna za Nikino hči. Ni želela vedno zmagati, kje pa, raje je videla srečo zmagovalcev kot svojo zmago. Hči boginje zmage. Ne bi verjeli.
Počepnila sem in se spravila čez manjšo luknjo v ograji. To luknjo sem naredila sama, kar se je zelo dobro videlo. Ožgane konice kovinskih žic in še vedno nerodovitna zemlja v premeru enega metra. Ta znak je sporočal: Smrt je bila tu in še bo bila.
Biti hči boga podzemlja je kazen ali nagrada? Tega nikoli nizem znala razločiti. Bila sem hvaležna da nisem bila hči kakšnega vase zagledange narcista, a jezna da sem sploh bila hči boga. In velikih treh? To je bila zame kazen ne nagrada. Nisem bila vredna. Ničesar nisem bila vredna.
Počasi sva korakali mimo. Teniških igrišč. Moja brezksrbna spremljevalka si je momljala novo pesem, ta je imela malo bolj temačno a še vedno sproščeno melodijo.
Na dovozu pred vilo sem prvo zagledala taksi, zatem znane čevlje in na koncu celo postavo mogočnega bojevnika. Ustavila sem se in dvignila roko. Naoki zraven mene je utihnila. Umirila je dihanje in napela telo, bila je pripravljena zadeti. Enkrat, hitro, s silo ki bi ubijala vojske.
Taksi je zavil in se počasi prebijal h glavni cesti. Zavil je levo in ni ga bilo več.
Izpustila sem roko in sproščeno hojo spremenila v važen, preveč lahkoten in samozavesten korak.
Še vedno sem se premikala kot puma pred svojim plenom a tokrat z malo manj namena da bi plen resnično napadla.
Njegovi svetlo rjavi kodri so se svetlikali v zahajajočem soncu. Brazgotine na njegovi roki so zaradi zagorele kože izstopale in se na njem prikazale kot zelo lepo ter elegantno narejeni tatuji. Bela oprijeta srajca, ki jo je nosil je bila na njem bolj kot le tančica in ni skrivala njegove oblike telesa. Bil je sestavljen kot grški bog z obrazom zelo lepega smrtnika. Bil je utelešena popolnost in nepopolnost.
Nepopolnosti so ga naredila tako popolnega, da so mu manjši bogovi zavidali. Celo jaz kot ženska sem mu zavidala. Kaj je storil, da si je zaslužil takšno lepo obliko?
Raztegnil se je in pogledal naokoli. Pogledal je povsod le proti meni in Naoki ne. To je delal za nalašč. Želel me je ujeziti in uspelo bi mu če ne bi bila jaz nekaj korakov za njim in pred njim. Predobro sem ga poznala, da bi mi lahko storil kar koli kar bi me sprovociralo.
A kljub temu sem nekje globoko v meni začutila majhen zbadljaj. Ujezilo me je da me ni želel videti, gledati. Jezno sem prhnila in ga ogovorila: "Samo en teden? Sem upala da bomo imeli mir vsaj dva tedna."
Zasmejal se je: "Tudi jaz sem tebe pogrešal Ianna."
Njegov glas je zaplaval čez zrak. Bil je nežen z neko odločnostjo vse pa še zavito v plašč samozavesti.
"Prišel sem prej, da se dobro pripravimo na tabor, da ne bo isto kot lani." Ob besedi lani mu so se mu povesila ramena in njegove modre oči so izgubile sijaj.
Naoki je skoraj skakala po zraku: "Kaj se je zgodilo lani? Zakaj vsi tako poudarjate lani? Kaj je bilo?"
Oba z Mitchellom sva jo pogledala. Pokimal mi je in vdihnila sem.