Hi !
Dons sem napisala eno pesem, ki govori o moji najljubši jedi, kar so čevapčiči. Se že veselim vaših mnenj!


Žalosten izraz kot klop oklepa se me.
Morda še solzica na licu mladem poteče.
Vsa sreča zapustila je Zemljo našo.
Bo tako ostalo za večno?

Sedem brezvoljno za mizo, s prtom odeto.
Vse, kar čutim, še kar praznina temna je.
Ozrem se lenobno po deski ravni.
Na mizi nekaj poleg mene je.

Povoham – diši po mesu gurmanskem.
Pogledam – zemeljske barve zadeva je.
Potipam – mast okoli prsta nabere se.
Le kaj tako enkratnega je?

»Čevapčiči to so,« glas bližnji odgovori mi.
Trenutek isti kar z rokami vzamem vse jih.
Simfonija v ustih mojih se zgodi –
nenaravno božansko!


In ko oko moje zagleda zopet jih,
skrbi vse na drug planet odplazijo se.
Na svetu majhnem ostanejo le oni,
eni in edini čevapčiči moji.


P.S. V pesmi je zelo veliko pretiravanja in ne govori o meni, če tako slučajno zgleda.