Pozdravljeni tukaj je prolog moje nove zgodbe. Ne povem vam preveč le da se piše leto 1958. (v prologu). Uživajte. Lp, Night girl
:)

Ps. vse pravice za zgodbo si pridržujem.

Od nekdaj mi je bilo najbolj všeč posedanje ob jezeru. Tako rad sem gledal v vodo, ki je se je bleščala v lepoti sonca. Videl si tako lepo prelivanje barv. Zelena modra sta se združevali kot da bi bile eno. Ptički si veselo peli, saj je čas parjenja. Pojejo moje najljubše pesmi. Na te pesmi večkrat veselo zaplešem a danes le strmim in gledam v vodno gladino. Vidim ribe, ki se tepejo za hrano. Kako so smešne si mislim. Slišim oddaljeno petje Feather. Poje melodije ptičev. Grem nasproti nje. Njena obleka me vedno prevzame. Njena mama je najboljša šivilja v naši vasici. Zna splest popolne obleke če želiš, da lahko gredo skozi tudi krila. Ima odličen smisel za modo, skupaj lahko kombinira tudi barve, ki si jih ne bi nikoli mogel predstavljati skupaj. Trenutno ima Feather oblečeno rjavo obleko z odtenkom oranžne. Vidim njena ramena, ki se lepo bleščijo v soju svetlobe. Ima tako nežno in mehko kožo. Končno si prideva nasproti. Vprašam jo kako je. Ona mi odgovori >>Lepo kot vedno, vendar s pridihom strahu.<< >>Zakaj?<< Jo ves začuden vprašam. >>Sanjala sem nekaj groznega.<< Ne skrbi, ji rečem, bile so samo sanje. Nasmehne se mi. Njen nasmeh bi lahko ogrel na tisoče potočkov iz najbolj mrzlega izvira. Odpravima se do paviljončka sredi jezera. >> Kako dolgo si sedel na mostu?<< Me vpraša. >> Ne preveč dolgo.<<, ji odgovorim. Nasmejem se ji. Ona se mi nazaj. Rad jo imam. Naenkrat se nad nama dvigne prelepa jata ptičev. Vsi žvrgolijo isto pesem. Pesem sreče in veselja. In midva z Feather zapojeva skupaj z njimi. Končno prideva do paviljončka. Tam se posedema okrog okrogle mizice v njem. Od zunaj izgleda majhen a je v resnici kar velik. Njegove stene so popisane s slikami, ki so jih narisale prejšnje vile in vilinci. Motivi so prelepi. Najlepši je na vrhu paviljončka. Narisano je zvezdno nebo in na nebu ravno leti zvezdni utrinek. Želim si, da bi ta trenutek lahko trajal večno. Vedno si zaželim isto in občutek imam, da se vedno uresniči. Objamem Feather okoli rame. Gledava na most. Naenkrat se zaslišijo glasni rogovi. Rogovi za nevarnost. Z Feather sva prestrašena poskušam jo pomiriti, da bo vse okej. A naenkrat pade v oddaljenosti naše vasi naše najstarejše drevo. Z Feather samo gledava kako pada. V oči se mi utrne solza. >>Kaj se dogaja me vpraša Feather?<< Ne vem, ji odgovorim. Iznenada iz gozda priteče vilinec. V paniki je in komaj diha. >> Napada, napada nas sovražni narod<<, izjavi v paniki in beži naprej. Feather me zgrabi za roko in že beživa proti vasici. >>Pojdi do svojih staršev jaz grem do svojih dobima se pri vzhodni reki čez 5 minut.<< Izdavi Feather in že divja do vasi. Moji starši živijo v hiški v gozdu. Pritečem do hiške a vse kar vidim je, le ogenj ki je zajel našo hiško. Ne vidim več nič živega v naši hiški. Kje so vsi si mislim, zagrabi me panika. Želim kričati a ne morem. Vrti se mi pred očmi. V mojih očeh so solze, tečem do reke, da bi počakal Feather. Ni je še poskušam dihati. Ribe v reki so prestrašene. Ptice so utihnile. Vse kar slišim še so oddaljeni kriki iz vasi. Zajame me panike. Zavem se, da Feather ne bo nazaj. Tečem proti gori, da bi se rešil, ko zaslišim petje neke male vilinke. Vidim, da ima zlomljeno krilo in, da ima sred glave strelno rano puščice. Hočem ji pomagati a me ustavi. Izgleda obupano, brez življenja. Umira. Reče >> Ne izgubljaj časa z mano. Ni vredno. Pojdi prosim še malo po potki, po mojo babico in mojo sestro, ki živita v stari koči na koncu poti. Prosim<<. Seveda, sem ji odgovoril in se zagnal po potki. Končno sem zagledal kočo. Bila je iz smrekovega lesa. Oddajala je prijeten občutek. Stopil sem do vrat se umiril in potrkal. Vrata mi je odprla stara vilinka. Pogledala me je s srečo v očeh. >>Obiski<> Poslušajte, tukaj so sovražna ljudstva, bežati morate. Poslala me je vaša vnukinja.<< sem hitro izdavil. Babica je izgledala zmedeno, a hvala bogu je bila za njo njena vnukinja. Bila je tako lepa. Hitro je zgrabila babico in skupaj sta stekli iz hiše. Pokimala mi je in začel sem jo voditi po poti. Tako hitro smo tekli, da sem mislil, da bom prvič poletel brez uporabe kril. Pritekli smo do ploščadi, kjer je prej bila tista mala vila. >> Kdo te je poslal<< je izjavilo dekle. >> Tvoja sestra<< sem ji rekel. >>Nimam sestre, a si naju zafrkaval, kaj je narobe s tabo<<. Bil sem v šoku majhna vila je izginila in se zlagala o svoji identiteti, to je pretežko za moje možgane. Mislil sem, da me bo zdaj dekle kar ubilo a postavila se je na rob s svojo babico in gledala v vas, ki je bila v ognjenih plamenih. >> Ne lažeš<< je zahlipala. Vsi trije smo se gledali in nismo vedeli, kaj bi storili. A naenkrat sem spet zaslišal tisti glas, kot ga je imela prej tista majhna vila. Bila je enaka pesem. Prihajala je iz votline stopil sem do votline in odkril liste, ki so jo skrivali. Videl sem čudežna vrata. Vrata, ki so vodila nekam stran. >>Nekaj sem našel<< Babica in vnukinja sta pritekli k meni. Vsi trije smo osupli gledali v portal. Zaslišali smo sovražne vojske, ki se povzpenjajo, do nas. >> Bežati moremo od tu. << je reklo dekel. >>Ja skozi ta portal.<< sem ji rekel. >> Ne.<< je rekla. A njena babica jo je prijela za roko in skupaj sta stopli do vrat. Dekle se babici ni upiralo. Zaupalo ji je. Počasi sta stopili skozi vrata. In izginili drugam. Kar naenkrat sem pred portalom stal sam. Vojaki so se ravno takrat povzpeli, do police. Obkolili so me. Rekel sem si, da zdaj ali nikoli. Dvignili so puščice, da bi streljali name. In jaz sem začel teči. Tekel sem hitro in kar naenkrat skočil skozi portal. Na drugi strani sem padel ven in portal se je zaprl ostala je le skalna stena. Moja krila so počasi izginjala. Svet tukaj je bil enak a je izgledal bolj žalostno. Pogledal sem babico in prelepo dekle. Tudi oni dve nista imeli več kril. Počasi smo vsi dojemali kaj se je zgodilo. Bilo je konec. Nismo več enaki. Nikoli več ne bom videl svoje družine. Obsojen sem na propad. Zdaj grem v novo življenje in nov dan. In kar se bo zgodilo se bo zgodilo.

SE NADALJUJE....