Hojla, prvič pišem in upam, da vam bo všeč. Sem pa bolj nova tako, da me verjetno še ne poznate. Upam, da me boste spoznali skozi pisanje zgodbe, če pa vas kaj zanima, me pa kar vprašajte.

*Sofia*

“Odhajam,” ta beseda mi je v glavi odmevala še zelo, zelo dolgo.
“Kam odhajaš?” sem ga vprašala samo na pol prisebna.
“V Evropo. Sprejeli so me na Oxford in, ko zaključim šolanje bom odšel z očetom, ki je sprejel službo tam blizu.” Njegov melodičen glas sem slišala le bežno, kot odmev.
“Ne smeš,” sem zahlipala. “Kaj pa prijatelji? Kaj pa jaz?” Ne sme iti.
“Žal mi je. Oče je vložil prijavo in, ko so me sprejeli ga res nisem mogel več prepričati.” Pogledala sem naravnost v njegove sinje modre oči. Žalost. V njih sem videla žalost. Stopila sem korak proti njemu in ga objela. Čez trenutek je še on svoje roke ovil okoli mene in me privil k prsim. Tako sva stala kar nekaj časa in nobeden ni nič rekel.
“Zakaj mi nisi povedal že prej?” Sem šepnila ne, da bi razklenila objem.
“Nisem verjel, da me bodo sprejeli,” mi je odvrnil in si pramen mojih dolgih karamelno rjavih las začel navijati okoli prsta. Oster sunek vetra mi je razmršil lase in jih odnesel v moj obraz. Liam mi jih je nežno umaknil z obraza.
Na licih sem začutila solze, vendar si jih nisem obrisala. Naj tečejo, kot spomin na ta dan. Ko je bil moj pulover že čisto moker od solz, ki so kapljale po licih in po bradi me je Liam prijel za brado in jo dvignil. Nato se mi je približal in me poljubil. Nekaj časa sva stala tam in se poljubljala, potem pa me je prijel za roko in sedla sva na klopco. Ne katero koli klopco. Najino klopco. Pogladila sem najini imeni, ki ju obdaja srce, vrezani v les ter naslonila Liamu glavo na ramo. Nekaj časa sva še gledala kako se sonce spušča, nato pa se odpravila proti domu.
Ko me je odložil pred hišo, sem se mu vrgla v še en topel objem in po licu mi je stekla še zadnja solza tistega dne.
Mama je sedela v fotelju, zatopljena v branje knjige in, ko me je opazila ni nič spraševala. Samo objela me.

*Liam*

Ko sem jo videl jokati, me je bolelo srce. Zavedal sem se koliko skupnega časa nama je še preostalo. Dva meseca. Potem bom odšel na Oxford in kakor poznam svojega očeta, bom tam dokončal štiriletni študij, potem pa bo hotel, da si tam najdem resno službo. Sofia je imela prav. Kaj bo s prijatelji? Ali pa, kaj bo z mamo in Ellie? Pustiti jih bom moral za samo, tukaj v Brooklyn.
Kaj bom brez Sofie? Kot kup nesreče sem iz odprl vrata hiše in že pri vhodu sem lahko zavohal da mami peče palačinke. Oh kako bom to pogrešal.
Sezul sem čevlje in takoj sedel za mizo na kateri me je že čakal krožnik svežih palačink. Ko sem si vtaknil v usta in pogledal proti mami.
“Kako bom pogrešal tvoje palačinke. Res so dobre,” hvaležno se mi je nasmehnila, nekje iz dnevne sobe pa sem slišal, da je oče zagodrnjal.
“Veš sin, tudi jaz znam peči palačinke. In ne boš odšel za vedno, temveč samo, da doštudiraš. Poleg tega pa odhajaš šele čez dva meseca, ne jutri.” Zavil sem z očmi in se spet posvetil mami, ki je ravno vlila maso za novo palačinko. Nato je sedla k meni in skupaj sva pojedla večerjo.