Kim je vsak dan premišljevala in delala načrt kako priti do njenega cilja. Vse je imela pripravljeno razen...razen tega kako spraviti Mario z poti.
Vsak dan hodi k njej, kakor sta ji to velela starša. Za to sta res dobro poskrbela. To jo zelo strašansko moti. Res je ne razumeta, še manj pa zaupata! Jeza je bila velika. Jeza jo preplavi lahko v sekundi, tako, da se ne more več obvarovati pred njo. Ne more se bojevati z njo. Preprosto ji pusti, da lahko naredi kar hoče!
Teta Maria, teta Maria..! Je Kim odzvanjalo v glavi ko je hodila gor in dol.
Teta Maria, teta Maria..!
Že veliko časa premišljuje o tem kaj naj stori. A se ni morala zbrati. Ni in ni ji uspelo dobiti kakšne dobre ideje, ki bi dobro delovala.
Dobila pa je nešteto trapastih idej, ki prav zagotovo ne bi delovale.
Hodila je gor in dol, dokler se končno ni usedla na kavč. Pot jo je hladil. Oči so jo bolele in prav tako noge. Začelo ji je delati slabo. Prav gotovo zaradi neznosne vročine, ki je zunaj preplavila vse!
Premišljuje, premišljuje.. Toliko časa, da ji postane še bolj slabo.
Bilo je zgodaj zjutraj a vseeno ni razumela te presnete vročine. Zaradi nje ni dobila nobene ideje. Želela se je že danes odpraviti na pot. A ji to mogoče ne bo uspelo.
Slabost je postajala vse bolj slabša. Dvigal se ji je želodec. Dovolj je imela. Stekla je v kopalnico naravnost pod tuš. Mlačna voda ji je pomagala. Skupaj sta se bojevali proti slabosti, ki je vse manj prevladovala v Kiminem telesu.
Na hitro se je osušila in odšla v njeno sobo. Tam bo zagotovo našla kakšno super idejo.
Ker je ni, se je odločila, da bo začela pripravljati stvari za pot. Vzela je nahrbtnik v njene roke in začela pridno zlagati vanj. Kar naenkrat ji je v glavo nekaj švignilo!
»Končno!« Ideja se ji ni zdela slaba. A je res, da se bo morala zlagati. Ampak če se ne, potem ne bo pa prav nič delovalo in ves njen trud se bo razblinil v nič!
V roke je vzela telefon in začela klicala mamo. Kmalu se ji je oglasila.
»Živijo, srček! Kako se imaš?«
»Dobro. Rada bi te nekaj vprašala..«
»Kaj je?« Ji je mama takoj odgovorila.
»Moja prijateljica me je povabila, da bi prišla k njej prespat.« Njen glas se je začel počasi tresti.
»Enkrat si mi rekla, da nimaš prijateljev« je sumničavo rekla mama. A Kim to ni ustavilo.

»Ne dobila sem eno.. Imenuje se Tjaša in ni moja sošolka. Spoznali sva se v mestu.« Kim je preplavila vročica.
»Hm... Naj ti bo lahko greš. Ampak pazi nase! Če bo se kaj zgodilo me pokliči! Če pa je hudo, pokliči policijo!«
Kim je bila olajšana. Bila je malo presenečena, da mama ni vprašala kaj več kot-lahko dobim telefonsko njene mame?-ali kaj podobnega.
Sedaj ima še za opraviti zadnji korak. Povedati Marii, da jo nekaj časa ne bo. Seveda bo začela z zasliševanjem ali to starši vedo! A na srečo je ta korak zlahka odpravila.
Gledala je v nahrbtnik. V njem je bilo preveč reči, da bi jih nosila. Preštela je vsako reč posebej in pogledala na seznam če ima vse. Par majic in hlač, plastenko z vodo, povečevalno steklo, daljnogled, robčki, netilo, vata-da lažje zaneti ogenj-, telefon, žepni nož in rokavice.
Za telefon ni bila prepričana. A ga bo vseeno vzela sabo. Videla je že nekakšni trik, da lahko daš telefon polnit na sonce. Ni ji še uspelo a ji bo mogoče tokrat.
Nato je odšla v shrambo, kjer je vzela pločevinko koruze, vložen goveji jezik, manjši zavoj prepečenca in šumeče tablete.
Vse to je nabasala v preostali del nahrbtnika. Vedela je, da ne more kar na pot. Maria že ve, da je ne bo in bo poskrbela za hišo in vrt.

Hello!!
Po dolgem času nov del!
Prosim lajkajte vidim da je veliko ogledov ampak zelooooooooooooooooooooooooooooooooo malo lajkov! Prosim lajkajte vzelo vam bo sekundo!
lysm!!
lp
Golmanka