《Pridi, razkazali ti bomo stanovanje!》Je vzkliknil Daniel in se že pognal proti naslednji sobi.《To je naša soba. Ni ravno velika, ampak je prostor za vse.》Mi je rekel Carl in se vlegel na posteljo. Soba je imela navadme bele stene ter eno okno kjer lahko pokukaš ven. V sobi je bilo 5 postelj. Čakaj... Pet?! Saj nas je samo 4.《zakaj je tukaj 5 postelj?》Sem tiho vprašalq in se vlegla na eno iz,ed postelj.《Najbrž se je naš ati zmotil.》Je rekel Carl.《Zagotovo je misli, da pride še tvoj brat ali sestra ampak je sploh nimaš. Je dodal Daniel. Lily je bila zelo tiha, in sramežljiva ampak je končno spregovorila:《Veš, rabimo nekoga za družbo kot si ti Sophie. Oči ves čas samo dela, mami pa je kuharica v restavraciji.》Vsi so pogledali kislo v tla.《Upam da vam to vprašanje ni preveč osebno ampak... Zakaj je vaš oče tako resen?》Sem vprašala in tudi jaz pogledala v tla.《Ne upamo si ga vprašati. Preveč strog je. Nikoli nam nič ne pove.》Je pojasnil Daniel in odšel k oknu. Strmel je zunaj v naravo. Kot, da že milijon let ni bil zunaj. Zraven sta se mu pridružila še Carl in Lily. Kmalu sem se še jaz. Ugotovila sem, da to ni zato, ker hočejo ven, ampak zato, ker je njihov oče tam in sedi za računalnikom.《On dela zunaj?!》Sem z začudenim glasom vprašala in se prerinila naprej, da bi bolje videla.《Ja. Prav, da zunaj lažje razmišlja. Račualničar je.》Mi je odvrnila Lily in se kislo nasmehnila.《Otroci, večerja!》Se je zaslišalo iz sobe. Gabriela nas je klicala na večerjo. Vsi smo se istočasno pognali v hojo in si vzeli slastno večerjo. Bili so makaroni in bolones omaka pripravljena od kuharice. Kaj bi lahko bilo boljšega?《Mami, zakaj spet makaroni in bolones omaka?》Je vprašala Lily, ki je izgledala zelo izbirčna glede hrane.《Spet?! Saj jih že 1 mesec nisi jedla!》Jo je popravila mami in še sama sedla za mizo. Ko smo pojedli večerjo se je že skoraj stemnilo zato smo izkoristili še zadnje sončne žarke in odšli ven.《Kam pa bi šli Daniel?》Je vprašal Carl, ki ni moral čakati na dogodivščino.《Ampak Carl, zakaj jaz ne smem odločiti kam gremo?!》Se je pritožila Lily in z nogo potolkla ob tla.《Lily, kam bi pa ti šla...》Se je popravil Carl, Lily pa se je spet nasmejala, ker spet ona odloča:《Gremo na hrib Wally.》Je Lily veselo vzkliknila in poplesovala v sobi. 《Je to daleč?》Semvprašala in gledala sonce kako bo kmalu zašlo.《približno 5 minut hoje je do tja.》Obupano sem gledala sončne žarke. Nekaj mi je pravilo, da ne smemo iti. Mogoče se bomo izgubili v temi.《Adijo otroci!》Nam je še rekla mami in že nas ni bilo več. Izgleda, da je Danielu res šlo na živce kadar jim je mami rekla otroci, saj je on že velik fant. Vsakič ko je slišal od mame besedo otroci je grdo pogledal. Hodili smo po mehki zeleni travi in se smejali.《Še malo, pa bomo tam.》Je naposled rekel Daniel, ki je lovil sapo. Le še nekaj korakov smo naredili in zagledali smo prelep zelen travnik z veliko rožami. Lily je stekla in se vrgla na travo.《Smo prispeli?》Sem z nasmeškom vprašala, ampak še vedno nisem bila prepričana saj se je Lily tqko ali tako na vsaki travi vrgla.《Zdaj smo pa res prispeli.》Se je zasmejal Carl in gledal kako se Lily veselo meče po travi. Še zadnji sončni žarki so bili in res nisem hotela več ostati dolgo, a kaj ko sem dobila čuden občutek. Kot da sem na posebnem kraju. Hodila sem naprej po travi in si ogledovala okolico. Kar naenkrat sem na misel dobila roparje, ki se jih slišala tisti dan. Tisto noč sem tudi padla v nezavest... Hm...
(se nadaljuje)


ojla! Upam da vam je ta del bil všeč. v komentarje napišite kaj mislite, da se bo zgodilo. Slike pa zanalašč ne bom dala, ker podpiram lastno domišlijo. lepo bodite! :laughing::relaxed::wink::thumbsup:fg