4. DECEMBER 2018 (V VEČNAMENSKEM PROSTORU GIMNAZIJE UBAH)
Eleanor in Vicky sedeta zraven druge druge, medtem ko se prostor še polni.
"Kako se počutiš?" vpraša Eleanor in prijateljico pogleda s svojimi svetlo zelenimi očmi.
"Mhm?" začudeno odvrne Vicky.
"Čutim, da ni vse v redu s tabo," pojasni Eleanor.
Vicky zamahne z roko in si pri tem odstrani pšenične lase z obraza. "Bom že nekako."
"Odlično boš speljala, Vicky!" jo skuša razvedriti Eleanor. "Se spomniš valete? Bila si samo ... neverjetna."
"Veš, kaj mi je pomagalo takrat?" Eleanor se z zanimanjem približa sošolki. "Razmišljala sem, kako je padec Bastilje načel revolucijo. Saj veš, kako je to vplivalo na dogajanje v Franciji in tako naprej. Pravzaprav se je takrat začne krepiti Robesspiere in plemstvo je končno spoznalo, da so revolucionarji velik problem ..."
"Vicky, ne potrebujem zgodovinsko lekcijo," jo opozori Eleanor, popolna nenavdušenka nad zgodovino. "O tem lahko razmišljaš tudi tokrat. Ali pa o čemu podobnemu. Mislim, če ti je takrat pomagalo."
"Hm, prav imaš, Eleanor."
V tem istem trenutku je na oder stopila ravnateljica in vzela kabelski mikrofon. Proslava se je začela.
*
Čim Vicky odkrije svojo sliko, si cela dvorana pokrije usta od šoka, nekateri pa začno prestrašeno govoriti z drugimi.
Vicky, misleč, da je kaj naredila narobe, se obrne proti ravnateljici, ki stoji blizu odra. "Zakaj so vsi šokirani? Saj ni nič šokantnega na sliki."
Ravnateljica odkima, nato pa s hripajočim glasom odvrne: "Oh ... ne ... piše ..."
Vicky se hitro obrne proti svoji sliki in se takoj zave, čemu takšna reakcija. Slika je bila razmazana z rdečo barvo, ki je sedaj že tekla po odru. Na vrhu platna pa je s krvjo z veliko pisavo pisalo *i*Kri bo tekla*i*.
Vicky takrat ni kaj dosti premišljevala, temveč le zakričala in stekla z odra.
Zatem je v dvorani nastal kaos.