PisalnicaGimnazijka detektivka, 19. del
4
5. DECEMBER (MED ZGODOVINO)
Vem, da je moja naloga med poukom poslušati, ne pa pisati dnevnika. Ampak to, kar se je zgodilo, moram zapisati. Če ne bom tega storila, bom počila od jeze.
Ups, profesorica Scott me čudno gleda. Že pišem. *i*Zavezniki so s kapitulacijo Japonske drugega septembra 1945 potrdili zmago v drugi svetovni vojni.*i*
Zdaj ne gleda več in lahko nadaljujem. Torej, nisem se mogla več zadrževati. Lucasa sem morala vprašati o videu. Pa ne zato, ker me je včeraj posumil, temveč ker ... si želim izvedeti. No, v resnici moram izvedeti, saj bi mi lahko pomagalo pri preiskavi umora.
"Lucas, počakaj malo," zakličem za mojim soplesalcem, ko že odhaja iz laboratorija.
"Kaj je?" me hladno vpraša in me na hitro prezre z očmi.
"Veš, dobila sem nek ... video," začnem razlagati, medtem ko mi srce noro bije. "In na njem si ti z Vicky Grey, mojo prijateljico, ki je bila umorjena v prvem letniku. Ampak ... na videu sta bila videti ... jezno. Ne bom ovinkarila — prepirala sta se in ...
"... zdaj me obtožuješ umora," dokonča Lucas in me pogleda z obrazom, polnim nezadovoljstva.
"Ne, ne, ne obtožujem te ničesar!" mu skušam dopovedati resnico. "Samo hočem te vprašati, ali je vsebina na videu resnična ali ne."
"Oh ja, obtožuješ me, Eleanor. Vem in ne poskušaj zanikati!" jezno pove Lucas, nato pa s hitrimi koraki odkoraka stran.
Super. Razburila in prizadela sem ga. Aja, pa niti odgovora na vprašanje nisem dobila. Resnično sem jezna. Je lahko kaj še bolj rožnato?
Oh, Scottova spet gleda v mojo smer. Ne morem več pisati v dnevnik.
Vem, da je moja naloga med poukom poslušati, ne pa pisati dnevnika. Ampak to, kar se je zgodilo, moram zapisati. Če ne bom tega storila, bom počila od jeze.
Ups, profesorica Scott me čudno gleda. Že pišem. *i*Zavezniki so s kapitulacijo Japonske drugega septembra 1945 potrdili zmago v drugi svetovni vojni.*i*
Zdaj ne gleda več in lahko nadaljujem. Torej, nisem se mogla več zadrževati. Lucasa sem morala vprašati o videu. Pa ne zato, ker me je včeraj posumil, temveč ker ... si želim izvedeti. No, v resnici moram izvedeti, saj bi mi lahko pomagalo pri preiskavi umora.
"Lucas, počakaj malo," zakličem za mojim soplesalcem, ko že odhaja iz laboratorija.
"Kaj je?" me hladno vpraša in me na hitro prezre z očmi.
"Veš, dobila sem nek ... video," začnem razlagati, medtem ko mi srce noro bije. "In na njem si ti z Vicky Grey, mojo prijateljico, ki je bila umorjena v prvem letniku. Ampak ... na videu sta bila videti ... jezno. Ne bom ovinkarila — prepirala sta se in ...
"... zdaj me obtožuješ umora," dokonča Lucas in me pogleda z obrazom, polnim nezadovoljstva.
"Ne, ne, ne obtožujem te ničesar!" mu skušam dopovedati resnico. "Samo hočem te vprašati, ali je vsebina na videu resnična ali ne."
"Oh ja, obtožuješ me, Eleanor. Vem in ne poskušaj zanikati!" jezno pove Lucas, nato pa s hitrimi koraki odkoraka stran.
Super. Razburila in prizadela sem ga. Aja, pa niti odgovora na vprašanje nisem dobila. Resnično sem jezna. Je lahko kaj še bolj rožnato?
Oh, Scottova spet gleda v mojo smer. Ne morem več pisati v dnevnik.
Moj odgovor:
.jpg "Dekle we can do this"){kind=small}
Nesreča
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Starši
Zdravo! Jaz imam probleme z družino. Če mogoče veste, kako se to lahko spremeni, mi prosim napišite, saj sem že res obupana.
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(192)
Srednje.
(139)
Ni mi všeč.
(37)
