PisalnicaGimnazijka detektivka, 28. del
2
18. DECEMBER (V GIMNAZIJI)
Michael stopi na sredino odra in v roke vzame mikrofon. Na njegovem obrazu se vidi, da ne bo povedal kaj veselega. Vsaj zanj ne. "Pomembno novico imam za vas," začne govoriti z globokim in zbranim glasom. Občinstvo ob tem še bolj napne ušesa.
"Mnogi me boste gledali razočarano, češ zakaj si to storil, sploh pa po tako kratkem času. Nekateri pa boste gledali na vse skupaj navdušeno, mogoče celo z velikim olajšanjem.
Torej. Predsednik dijaške skupnosti sem le en teden, pravzaprav dan manj kot teden. A žal sem se motil, ko sem menil, da vem, kakšno delo opravljam. Veste, ta funkcija zahteva veliko časa in truda. Vendar sam opravljam tudi vlogo gimnazijca, sina, prijatelja in po novem še brata.
Zato, dragi dijaki in spoštovani profesorji, odstopam z mesta predsednika dijaške skupnosti."
"Hej, to pomeni, da si zdaj predsednica ti!" vzklikne Eleanor in na rahlo udari sošolko po rami.
"Kaj?" zasanjano odvrne Vicky.
Eleanor se zave, da prijateljica od šoka ne more razmišljati. A ko želi spregovoriti, Michael počasi zaključuje svoj govor: "Kot ste morda že ugotovili, moramo zdaj imate novega predsednika."
"Vidiš? Zdaj bo omenil tebe!" živčno zašepeta Eleanor.
"Zato pa bodo tiho," še tišje odvrne Vicky.
"In — kot veste — po pravilniku to mesto prevzame podpredsednik." Michaelove temne oči se srečajo z Vickyjinimi. "To pa je Vicky Grey, dijakinja prvega letnika, ki jo vabim na oder."
Vicky je od zadovoljstva, ki ga je doživela v tistem trenutku, obsedela na svojem stolu. "Pojdi že!" jo spodbudi Eleanor in porine s sedeža.
Vicky se zatem sprehodi mimo množice ljudi v telovadnici vse do odra, kjer še kar stoji Michael. Ta se ji je blago nasmihal, a v njegovem nasmehu se je skrivalo še nekaj globjega. A to je bilo nekaj, česar Vicky ni mogla odkriti.
Michael ji poda roko in pove: "Čestitam, nova predsednica dijaške skupnosti."
Vicky sprejme njegovo roko in se nasmejano ozre proti občinstvu. Dijaki in profesorji so ji ploskali in se ji prešerno smejali. Vicky se je počutila, kot da je na vrhu sveta. Končno je dosegla ta cilj, za katerega se je tako zelo trudila, za katerega je že mislila, da se ji je izmaknil, a se ji na koncu ni. Na to je bila zelo ponosna, kar je pokazala s samozavestnim nasmehom, ki ga je delila med gledalce.
Michael stopi na sredino odra in v roke vzame mikrofon. Na njegovem obrazu se vidi, da ne bo povedal kaj veselega. Vsaj zanj ne. "Pomembno novico imam za vas," začne govoriti z globokim in zbranim glasom. Občinstvo ob tem še bolj napne ušesa.
"Mnogi me boste gledali razočarano, češ zakaj si to storil, sploh pa po tako kratkem času. Nekateri pa boste gledali na vse skupaj navdušeno, mogoče celo z velikim olajšanjem.
Torej. Predsednik dijaške skupnosti sem le en teden, pravzaprav dan manj kot teden. A žal sem se motil, ko sem menil, da vem, kakšno delo opravljam. Veste, ta funkcija zahteva veliko časa in truda. Vendar sam opravljam tudi vlogo gimnazijca, sina, prijatelja in po novem še brata.
Zato, dragi dijaki in spoštovani profesorji, odstopam z mesta predsednika dijaške skupnosti."
"Hej, to pomeni, da si zdaj predsednica ti!" vzklikne Eleanor in na rahlo udari sošolko po rami.
"Kaj?" zasanjano odvrne Vicky.
Eleanor se zave, da prijateljica od šoka ne more razmišljati. A ko želi spregovoriti, Michael počasi zaključuje svoj govor: "Kot ste morda že ugotovili, moramo zdaj imate novega predsednika."
"Vidiš? Zdaj bo omenil tebe!" živčno zašepeta Eleanor.
"Zato pa bodo tiho," še tišje odvrne Vicky.
"In — kot veste — po pravilniku to mesto prevzame podpredsednik." Michaelove temne oči se srečajo z Vickyjinimi. "To pa je Vicky Grey, dijakinja prvega letnika, ki jo vabim na oder."
Vicky je od zadovoljstva, ki ga je doživela v tistem trenutku, obsedela na svojem stolu. "Pojdi že!" jo spodbudi Eleanor in porine s sedeža.
Vicky se zatem sprehodi mimo množice ljudi v telovadnici vse do odra, kjer še kar stoji Michael. Ta se ji je blago nasmihal, a v njegovem nasmehu se je skrivalo še nekaj globjega. A to je bilo nekaj, česar Vicky ni mogla odkriti.
Michael ji poda roko in pove: "Čestitam, nova predsednica dijaške skupnosti."
Vicky sprejme njegovo roko in se nasmejano ozre proti občinstvu. Dijaki in profesorji so ji ploskali in se ji prešerno smejali. Vicky se je počutila, kot da je na vrhu sveta. Končno je dosegla ta cilj, za katerega se je tako zelo trudila, za katerega je že mislila, da se ji je izmaknil, a se ji na koncu ni. Na to je bila zelo ponosna, kar je pokazala s samozavestnim nasmehom, ki ga je delila med gledalce.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
julia
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
fnt
hejj js nimam nekga hudga problema al pa tezave sam zanima me ce je to normalno in sicer s fantom sva skp skor 3 leta in pc res se mava rada js mm njega neskoncno on pa tut vem da ma mene no in pc midva sva tut sosolca in se vidva skor usak dan ampk se izven sole bl mau kr js nesmem hodt vn zard strogih starsou pa tut zvezo skrivam ceprou neki vejo ampk ja prezakompliciran je da razlagam (aja pa to pism tut bl k ne kr mi je dc) pa drgc sva pa skos na facetimu/se pogovarjava/snapava...pc res nemorva bit narazn no in ja zadnic mi je dou pulovr in js od takrt usak dan spim tko da pac objemam/lezim na pulovrju al pa ga mam oblecnga in zadnic sm sla spatk frendici in nism mogla zaspt kr ga nism mela predn mi ga je dou sm mela tut ful probleme pc tko tut do 2 3 ure nism mogla spt no zdj zaspim tko u max pou urce al pa mnj in mene sam zanima a se vam zdi to normalno, zkj je tko... ze vnaprej hvala za odgovore
