26. DECEMBER (PONOČI)
Mami vzdihne in zamahne z roko. "Ne moreva danes, Greg!"
"In zakaj ne danes?" začudeno vpraša ati. "Ne razumeš, Lisa, da prej ko bova povedala, bolje bo!"
"Kako si lahko tako brezčuten do nje, kot bi bila ena izmed tvojih kriminalcev?" se začudi mami in stopi bližje k možu, ravno ko mu nameni enega izmed svojih ostrig pogledov. "Počitnice so se ji komaj da začele! Poleg tega veš, kako uživa v novoletnih praz ..."
"Danes in konec," jo ostro prekine ati. "Dovolj je bilo zavlačevanja."
"Kako?" odvrne mami s skoraj da stisnjenimi zobmi. "Kako si lahko tako brez srca?"
"Poglej, Lisa," zažuga ati. "Danes sem se pripravljen pogovoriti o tem. Jutri pa bom le preprosto odšel! Kaj praviš?"
Mami prekriža roke in poraženo odgovori: "V redu. Ampak povedala bova zdaj, prav v tem trenutku."
Hitro, a še vseeno tiho, se skrijem nazaj v svojo sobo. Imam namreč občutek, da bosta morda pogledala v mojo smer.
Čim zaprem vrata in sedem na posteljo, mami že zakliče moje ime.
Takoj ko pridem v jedilnico, zagledam svoja starša. Ati je umirjeno in samozavestno sedel in pil sok, medtem ko se je moja mami od živčnosti kar stisnila sama vase. "Zakaj sem morala priti dol?" vprašam.
"Sedi na stol," presliši vprašanje ati in odloži kozarec na mizo.
"V redu," skomignem in sedem za stol v jedilnici.
Mami si živčno umakne svoje svetle lase z obraza in položi sklenjene roke na mizo. "Pogovoriti se moramo, Eleanor," oznani ati. Takoj posumim, da to ne more biti prijeten nedeljski klepet. "Morda si opazila, da se zelo pogosteje z mami prepirava."
To je res. Prepirata se skoraj da vsak dan, vendar sem bila tako notri v preiskavi umora, da sem to komaj opazila.
Mami pogled usmeri proti mizi. Nato s pretresenim glasom nadaljuje: "In zato, Eleanor, ti bi rada sporočila, da se z atijem ... loču ... ločujeva."
Torej ne bomo več živeli skupaj! In ker sem stara osemnajst, se bom morala odločiti, s kom bo živela! Se nista mogla pogovoriti ali popraviti stvari ali karkoli, da ne bi prišlo do tega?
To je bil res prevelik šok zame. V glavi mi je kar naprej odmevala mamina zadnja beseda. Nato pa sem začutila, kako solze počasi zapuščajo moje oči in lezejo po licih.
"Eleanor?" sta oba sočasno rekla. Verjetno sta opazila mojo reakcijo.
Nisem jima odvrnila ničesar. Moj cilj takrat je bila moja postelja in odeja.