Gimnazijka detektivka, 32. del
3
27. DECEMBER (POPOLDNE)
Vzamem še zadnji robček iz škatle in si z njim obrišem solze. Vendar zaman. Kmalu zatem namreč pride nov val solz. Na koncu obupam in se zazrem v svojo podobo v ogledalu. Polovica mojih kodrov je že ušla ven iz fige, ki sem si jo naredila zjutraj, okoli oči pa sem imela veliko rdečino. Ampak resno — koga briga?
"Eleanor, lahko vstopim?" nenadoma zaslišim mamin glas.
"Pridi," po tiho odvrnem, in ko se vrata odprejo, se obrnem proti oknu.
Mami sede na posteljo zraven mene. "Jokaš?" nežno vpraša, čeprav ne more videti mojega obraza.
"Nič ni," na hitro odgovorim.
"Obrni se, Eleanor," čez nekaj trenutkov naroči. Najprej se zmrdujem, nato pa se dokončno obrnem. Takrat mami stegne roke in mi obriše solze z lic.
"Kje je ati?" vprašam zatem.
"No, takoj zjutraj je odšel," odgovori. "Zdaj bi živel v tistem njegovem stanovanju blizu morja. Tam smo bili poleti, ko si bila še v vrtcu."
"V redu," po tiho zamomljam in se ozrem proti tlom. "Za zdaj sem še tu, kajne?"
"Tako je. A do konca tega tedna se moraš odločiti, pri kom boš živela." Zdaj proti tlom gleda tudi mami. Ji je hudo, ker morda ne bom več živela pri njej?
"Tudi prav," na hitro odvrnem, preden prostor napolni tišina.
Nekaj časa je bilo tako vse tiho, nobena si ni več upala kaj reči. Nato pa mami končno prebije led, ki ga jaz nisem mogla. "Tako hudo mi je zate," hripavo izreče in mi umakne oranžne kodre z obraza.
Dvignem obraz in jo pogledam. Z velikimi modrimi očmi, v katerih se je skrivala solza, me je prav tako ona gledala. "Moraš si umiti lase," jo opomnim, ko opazim nekoliko mastne konice njenih blond las.
Mami se zasmeje in si okoli prsta ovije las in ga podrobno analizira. "Prav imaš," ugotovi. "Ampak ni bilo časa in preveč je bilo vsega tega stresa."
"Vse bo zdaj drugače. Kajne?" povem in se naslonim mami na rame.
"Da, vendar naj te ne skrbi."
Nenadoma naju prekine zvonjenje maminega telefona.
Dvignem se, mami pa mi s šibkim glasom pove: "Če se boš želela pogovoriti ..."
"... se lahko obrnem nate," jo dopolnim. Zatem pa kot prikazen izgine iz sobe, da slišim le še njene korake.
Vzamem še zadnji robček iz škatle in si z njim obrišem solze. Vendar zaman. Kmalu zatem namreč pride nov val solz. Na koncu obupam in se zazrem v svojo podobo v ogledalu. Polovica mojih kodrov je že ušla ven iz fige, ki sem si jo naredila zjutraj, okoli oči pa sem imela veliko rdečino. Ampak resno — koga briga?
"Eleanor, lahko vstopim?" nenadoma zaslišim mamin glas.
"Pridi," po tiho odvrnem, in ko se vrata odprejo, se obrnem proti oknu.
Mami sede na posteljo zraven mene. "Jokaš?" nežno vpraša, čeprav ne more videti mojega obraza.
"Nič ni," na hitro odgovorim.
"Obrni se, Eleanor," čez nekaj trenutkov naroči. Najprej se zmrdujem, nato pa se dokončno obrnem. Takrat mami stegne roke in mi obriše solze z lic.
"Kje je ati?" vprašam zatem.
"No, takoj zjutraj je odšel," odgovori. "Zdaj bi živel v tistem njegovem stanovanju blizu morja. Tam smo bili poleti, ko si bila še v vrtcu."
"V redu," po tiho zamomljam in se ozrem proti tlom. "Za zdaj sem še tu, kajne?"
"Tako je. A do konca tega tedna se moraš odločiti, pri kom boš živela." Zdaj proti tlom gleda tudi mami. Ji je hudo, ker morda ne bom več živela pri njej?
"Tudi prav," na hitro odvrnem, preden prostor napolni tišina.
Nekaj časa je bilo tako vse tiho, nobena si ni več upala kaj reči. Nato pa mami končno prebije led, ki ga jaz nisem mogla. "Tako hudo mi je zate," hripavo izreče in mi umakne oranžne kodre z obraza.
Dvignem obraz in jo pogledam. Z velikimi modrimi očmi, v katerih se je skrivala solza, me je prav tako ona gledala. "Moraš si umiti lase," jo opomnim, ko opazim nekoliko mastne konice njenih blond las.
Mami se zasmeje in si okoli prsta ovije las in ga podrobno analizira. "Prav imaš," ugotovi. "Ampak ni bilo časa in preveč je bilo vsega tega stresa."
"Vse bo zdaj drugače. Kajne?" povem in se naslonim mami na rame.
"Da, vendar naj te ne skrbi."
Nenadoma naju prekine zvonjenje maminega telefona.
Dvignem se, mami pa mi s šibkim glasom pove: "Če se boš želela pogovoriti ..."
"... se lahko obrnem nate," jo dopolnim. Zatem pa kot prikazen izgine iz sobe, da slišim le še njene korake.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Joj sori za pozen odgovor :grimacing:... Drgač 0a ful vrei, edino Eleanor se mi smili :disappointed_relieved:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobra zgodba
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ena redkih zgodb ki jih berem ker mi je zanimiva. ve ina mi jih rata po 10. delu nezanimivih
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.



Pisalnica