PisalnicaGimnazijka detektivka, 32. del
3
27. DECEMBER (POPOLDNE)
Vzamem še zadnji robček iz škatle in si z njim obrišem solze. Vendar zaman. Kmalu zatem namreč pride nov val solz. Na koncu obupam in se zazrem v svojo podobo v ogledalu. Polovica mojih kodrov je že ušla ven iz fige, ki sem si jo naredila zjutraj, okoli oči pa sem imela veliko rdečino. Ampak resno — koga briga?
"Eleanor, lahko vstopim?" nenadoma zaslišim mamin glas.
"Pridi," po tiho odvrnem, in ko se vrata odprejo, se obrnem proti oknu.
Mami sede na posteljo zraven mene. "Jokaš?" nežno vpraša, čeprav ne more videti mojega obraza.
"Nič ni," na hitro odgovorim.
"Obrni se, Eleanor," čez nekaj trenutkov naroči. Najprej se zmrdujem, nato pa se dokončno obrnem. Takrat mami stegne roke in mi obriše solze z lic.
"Kje je ati?" vprašam zatem.
"No, takoj zjutraj je odšel," odgovori. "Zdaj bi živel v tistem njegovem stanovanju blizu morja. Tam smo bili poleti, ko si bila še v vrtcu."
"V redu," po tiho zamomljam in se ozrem proti tlom. "Za zdaj sem še tu, kajne?"
"Tako je. A do konca tega tedna se moraš odločiti, pri kom boš živela." Zdaj proti tlom gleda tudi mami. Ji je hudo, ker morda ne bom več živela pri njej?
"Tudi prav," na hitro odvrnem, preden prostor napolni tišina.
Nekaj časa je bilo tako vse tiho, nobena si ni več upala kaj reči. Nato pa mami končno prebije led, ki ga jaz nisem mogla. "Tako hudo mi je zate," hripavo izreče in mi umakne oranžne kodre z obraza.
Dvignem obraz in jo pogledam. Z velikimi modrimi očmi, v katerih se je skrivala solza, me je prav tako ona gledala. "Moraš si umiti lase," jo opomnim, ko opazim nekoliko mastne konice njenih blond las.
Mami se zasmeje in si okoli prsta ovije las in ga podrobno analizira. "Prav imaš," ugotovi. "Ampak ni bilo časa in preveč je bilo vsega tega stresa."
"Vse bo zdaj drugače. Kajne?" povem in se naslonim mami na rame.
"Da, vendar naj te ne skrbi."
Nenadoma naju prekine zvonjenje maminega telefona.
Dvignem se, mami pa mi s šibkim glasom pove: "Če se boš želela pogovoriti ..."
"... se lahko obrnem nate," jo dopolnim. Zatem pa kot prikazen izgine iz sobe, da slišim le še njene korake.
Vzamem še zadnji robček iz škatle in si z njim obrišem solze. Vendar zaman. Kmalu zatem namreč pride nov val solz. Na koncu obupam in se zazrem v svojo podobo v ogledalu. Polovica mojih kodrov je že ušla ven iz fige, ki sem si jo naredila zjutraj, okoli oči pa sem imela veliko rdečino. Ampak resno — koga briga?
"Eleanor, lahko vstopim?" nenadoma zaslišim mamin glas.
"Pridi," po tiho odvrnem, in ko se vrata odprejo, se obrnem proti oknu.
Mami sede na posteljo zraven mene. "Jokaš?" nežno vpraša, čeprav ne more videti mojega obraza.
"Nič ni," na hitro odgovorim.
"Obrni se, Eleanor," čez nekaj trenutkov naroči. Najprej se zmrdujem, nato pa se dokončno obrnem. Takrat mami stegne roke in mi obriše solze z lic.
"Kje je ati?" vprašam zatem.
"No, takoj zjutraj je odšel," odgovori. "Zdaj bi živel v tistem njegovem stanovanju blizu morja. Tam smo bili poleti, ko si bila še v vrtcu."
"V redu," po tiho zamomljam in se ozrem proti tlom. "Za zdaj sem še tu, kajne?"
"Tako je. A do konca tega tedna se moraš odločiti, pri kom boš živela." Zdaj proti tlom gleda tudi mami. Ji je hudo, ker morda ne bom več živela pri njej?
"Tudi prav," na hitro odvrnem, preden prostor napolni tišina.
Nekaj časa je bilo tako vse tiho, nobena si ni več upala kaj reči. Nato pa mami končno prebije led, ki ga jaz nisem mogla. "Tako hudo mi je zate," hripavo izreče in mi umakne oranžne kodre z obraza.
Dvignem obraz in jo pogledam. Z velikimi modrimi očmi, v katerih se je skrivala solza, me je prav tako ona gledala. "Moraš si umiti lase," jo opomnim, ko opazim nekoliko mastne konice njenih blond las.
Mami se zasmeje in si okoli prsta ovije las in ga podrobno analizira. "Prav imaš," ugotovi. "Ampak ni bilo časa in preveč je bilo vsega tega stresa."
"Vse bo zdaj drugače. Kajne?" povem in se naslonim mami na rame.
"Da, vendar naj te ne skrbi."
Nenadoma naju prekine zvonjenje maminega telefona.
Dvignem se, mami pa mi s šibkim glasom pove: "Če se boš želela pogovoriti ..."
"... se lahko obrnem nate," jo dopolnim. Zatem pa kot prikazen izgine iz sobe, da slišim le še njene korake.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Joj sori za pozen odgovor :grimacing:... Drgač 0a ful vrei, edino Eleanor se mi smili :disappointed_relieved:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobra zgodba
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ena redkih zgodb ki jih berem ker mi je zanimiva. ve ina mi jih rata po 10. delu nezanimivih
0
Moj odgovor:
Nogomet-punca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Fant
Hej,
No jaz sem prijavljena na gibanje in smo mešano. No danes ni morala priti dobena punca in sem pač šla sama, in sem na koncu igrala nogomet z fanti
No, in sem se bila kar dobra.
No enkrat vsem mi je en fant rekel no MOJE Ime glej, kot da bi se hotel pokazati ali pohvaliti. In tudi mene je pohvalil, ko sem skoraj zabila gol. In me zanima če bi to lahko kaj pomenilo?
Hvala vam!
No jaz sem prijavljena na gibanje in smo mešano. No danes ni morala priti dobena punca in sem pač šla sama, in sem na koncu igrala nogomet z fanti
No, in sem se bila kar dobra.
No enkrat vsem mi je en fant rekel no MOJE Ime glej, kot da bi se hotel pokazati ali pohvaliti. In tudi mene je pohvalil, ko sem skoraj zabila gol. In me zanima če bi to lahko kaj pomenilo?
Hvala vam!
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(51)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(74)
Nič posebnega , že vse vem.
(34)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Super!
In slastno.
A lahko slike tudi ...
