PisalnicaGimnazijka detektivka, 33. del
3
29. DECEMBER (POPOLDNE)
Bolečina še kar ni popustila. Bila je preprosto prevelika. Zato sem tudi v zadnjih treh pretočila toliko solz, in tudi če sem jih želela skriti, jih nisem mogla. Počutila sem se tako šibko in hkrati tako ranljivo ter osamljeno, kot se še nikoli nisem.
Poskušala sem se zamotiti, kot sem to naredila običajno. Odprla sem spletno stran z matematičnimi vajami in začeli reševati naloge iz trigonometrije. Vendar misli nikakor nisem mogla preklopiti na matematiko, saj so mi kar naprej uhajale k dejstvu, da sta mami in ati ločena. Izredno obupano in razočarano, ker nisem mogla res prav nič narediti glede tega, sem zaprla računalnik.
Ravno ko sem danes dopoldne spet nehala jokati, nekdo potrka na vrata. Bila je Quennie, še kar oblečena v puhast božični pulover, ki ga je nekoliko prekrival živo zelen šal.
"Kaj pa ti delaš tu?" nekoliko hladno spregovorim, ko vstopi v mojo sobo. "Nisi rekla, da prideš jutri?"
Quennie si popravi elegantno temno figo in sede na mojo na hitro pospravljeno posteljo. "Oprosti, nisem ti napisala, da me je tvoja mami prosila, naj pridem." Pogled ji zatem uide k moji omari. "Kaj se je zgodilo tam?" po nekaj trenutkih vpraša in napravi začuden obraz.
Tudi jaz se ozrem v isto smer. V omari vlada popolna zmeda — zvezki in učbeniki so povsod, in sicer brez najmanjšega reda.
"Saj bom pospravila. Nekoč," odvrnem in umaknem pogled.
"Je kaj narobe, Eleanor?" nekoliko zaskrbljeno vpraša Quennie.
"Zakaj sprašuješ?" Se mi res tako pozna, da sem v enem izmed najtežjih obdobij v mojem življenju? Nisem si mislila.
"No, že če pogledam omaro, si ne bi mislila, da je tvoja. Vedno imaš budno pod očesom, da je v omari vse brezhibno urejeno," razloži, nato pa se razgleda po postelji. "In tvoja postelja je vedno natančno pospravljena."
"V redu," priznam in sedem zraven nje, "nekaj je narobe."
Quennie se pomakne bližje in njene sive oči so zazrte v moje zelene. "Kaj je, Eleanor?" previdno vpraša.
Globoko vdihnem skozi nos in z drobno solzo v očeh odgovorim: "M-moja ... starša sta se ... l-ločila."
"Oh, tako mi je žal zate," izreče Quennie, kot da ne bi pričakovala takega odgovora. Nato me je kar se da sočutno pogledala. "Kako ... prenašaš to?"
"No, sčasoma bo vse v redu, Quennie," skomignem, kljub temu da v resnici nisem tako optimistična.
Quennie zavzdihne, mi položi svojo majhno dlan na rame in še reče: "Mora biti, in to čim prej."
Bolečina še kar ni popustila. Bila je preprosto prevelika. Zato sem tudi v zadnjih treh pretočila toliko solz, in tudi če sem jih želela skriti, jih nisem mogla. Počutila sem se tako šibko in hkrati tako ranljivo ter osamljeno, kot se še nikoli nisem.
Poskušala sem se zamotiti, kot sem to naredila običajno. Odprla sem spletno stran z matematičnimi vajami in začeli reševati naloge iz trigonometrije. Vendar misli nikakor nisem mogla preklopiti na matematiko, saj so mi kar naprej uhajale k dejstvu, da sta mami in ati ločena. Izredno obupano in razočarano, ker nisem mogla res prav nič narediti glede tega, sem zaprla računalnik.
Ravno ko sem danes dopoldne spet nehala jokati, nekdo potrka na vrata. Bila je Quennie, še kar oblečena v puhast božični pulover, ki ga je nekoliko prekrival živo zelen šal.
"Kaj pa ti delaš tu?" nekoliko hladno spregovorim, ko vstopi v mojo sobo. "Nisi rekla, da prideš jutri?"
Quennie si popravi elegantno temno figo in sede na mojo na hitro pospravljeno posteljo. "Oprosti, nisem ti napisala, da me je tvoja mami prosila, naj pridem." Pogled ji zatem uide k moji omari. "Kaj se je zgodilo tam?" po nekaj trenutkih vpraša in napravi začuden obraz.
Tudi jaz se ozrem v isto smer. V omari vlada popolna zmeda — zvezki in učbeniki so povsod, in sicer brez najmanjšega reda.
"Saj bom pospravila. Nekoč," odvrnem in umaknem pogled.
"Je kaj narobe, Eleanor?" nekoliko zaskrbljeno vpraša Quennie.
"Zakaj sprašuješ?" Se mi res tako pozna, da sem v enem izmed najtežjih obdobij v mojem življenju? Nisem si mislila.
"No, že če pogledam omaro, si ne bi mislila, da je tvoja. Vedno imaš budno pod očesom, da je v omari vse brezhibno urejeno," razloži, nato pa se razgleda po postelji. "In tvoja postelja je vedno natančno pospravljena."
"V redu," priznam in sedem zraven nje, "nekaj je narobe."
Quennie se pomakne bližje in njene sive oči so zazrte v moje zelene. "Kaj je, Eleanor?" previdno vpraša.
Globoko vdihnem skozi nos in z drobno solzo v očeh odgovorim: "M-moja ... starša sta se ... l-ločila."
"Oh, tako mi je žal zate," izreče Quennie, kot da ne bi pričakovala takega odgovora. Nato me je kar se da sočutno pogledala. "Kako ... prenašaš to?"
"No, sčasoma bo vse v redu, Quennie," skomignem, kljub temu da v resnici nisem tako optimistična.
Quennie zavzdihne, mi položi svojo majhno dlan na rame in še reče: "Mora biti, in to čim prej."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Joj boga Eleanor :sob::sob: res se mi smili.... Kje dobivaš ideje za to super zgodbo??
Drugače oa super kot vedno.
Drugače oa super kot vedno.
0
Moj odgovor:
Polh
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
1 Problem
hej! Septembra bo ena moja zelo dobra prijateljica iz druge šole ( poznava se s treninga ) prišla v moj razred ker so se preselili. To zaenkrat vem samo jaz.
Jaz bi zelo rada sedela z njo vender me skrbi da mi bo punca s katero sem sedela prejšnje zamerila ali pa se bo pritožila drugi in me bodo vsi sovražili. Punca s katero sem sedela do sedaj ni ravno zanesljiva. Naprimer lani smo šli s šolo v živaljski vrt in mi je rekla da bo sedela z mano. Nato me je učiteljica poslala po malico, prišla sem na bus in sedela je z drugo sošolko, ko sem jo vprašala je bila samo tiho nato pa sem morala sedeti sama.
Ko smo šli v šoli v naravi se je večina punc dala v grupo in ignorilala ostale, jih izključevala... Punca s katero sem sedala se je za njih potegnila. Enkrat so mi rekla da se dobimo pred šoli nato pa sem jih videla ko so šle za šolo in sem vseeno šla pred šolo in so se mi lagala in me spraševale kje sem bila. Ali naj sedim samo s svojo prijateljico ali naj tudi s tisto punco ali naj sedim samo s svojo prijateljico in se en zanimam za ostale?
Vem da je vse malo zmešano ampak upam, da mi bo znal kdo pomagati.:revolving_hearts:
Jaz bi zelo rada sedela z njo vender me skrbi da mi bo punca s katero sem sedela prejšnje zamerila ali pa se bo pritožila drugi in me bodo vsi sovražili. Punca s katero sem sedela do sedaj ni ravno zanesljiva. Naprimer lani smo šli s šolo v živaljski vrt in mi je rekla da bo sedela z mano. Nato me je učiteljica poslala po malico, prišla sem na bus in sedela je z drugo sošolko, ko sem jo vprašala je bila samo tiho nato pa sem morala sedeti sama.
Ko smo šli v šoli v naravi se je večina punc dala v grupo in ignorilala ostale, jih izključevala... Punca s katero sem sedala se je za njih potegnila. Enkrat so mi rekla da se dobimo pred šoli nato pa sem jih videla ko so šle za šolo in sem vseeno šla pred šolo in so se mi lagala in me spraševale kje sem bila. Ali naj sedim samo s svojo prijateljico ali naj tudi s tisto punco ali naj sedim samo s svojo prijateljico in se en zanimam za ostale?
Vem da je vse malo zmešano ampak upam, da mi bo znal kdo pomagati.:revolving_hearts:
Vprašanje
Boš v jeseni naročil Pil?
Da
(481)
Ne
(336)
Ne vem
(232)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Ampak vse kar sem vam povedala sploh ni res
Bujooo ti ne vess kak te občudujeeeem aghh ...
