PisalnicaGimnazijka detektivka, 33. del
3
29. DECEMBER (POPOLDNE)
Bolečina še kar ni popustila. Bila je preprosto prevelika. Zato sem tudi v zadnjih treh pretočila toliko solz, in tudi če sem jih želela skriti, jih nisem mogla. Počutila sem se tako šibko in hkrati tako ranljivo ter osamljeno, kot se še nikoli nisem.
Poskušala sem se zamotiti, kot sem to naredila običajno. Odprla sem spletno stran z matematičnimi vajami in začeli reševati naloge iz trigonometrije. Vendar misli nikakor nisem mogla preklopiti na matematiko, saj so mi kar naprej uhajale k dejstvu, da sta mami in ati ločena. Izredno obupano in razočarano, ker nisem mogla res prav nič narediti glede tega, sem zaprla računalnik.
Ravno ko sem danes dopoldne spet nehala jokati, nekdo potrka na vrata. Bila je Quennie, še kar oblečena v puhast božični pulover, ki ga je nekoliko prekrival živo zelen šal.
"Kaj pa ti delaš tu?" nekoliko hladno spregovorim, ko vstopi v mojo sobo. "Nisi rekla, da prideš jutri?"
Quennie si popravi elegantno temno figo in sede na mojo na hitro pospravljeno posteljo. "Oprosti, nisem ti napisala, da me je tvoja mami prosila, naj pridem." Pogled ji zatem uide k moji omari. "Kaj se je zgodilo tam?" po nekaj trenutkih vpraša in napravi začuden obraz.
Tudi jaz se ozrem v isto smer. V omari vlada popolna zmeda — zvezki in učbeniki so povsod, in sicer brez najmanjšega reda.
"Saj bom pospravila. Nekoč," odvrnem in umaknem pogled.
"Je kaj narobe, Eleanor?" nekoliko zaskrbljeno vpraša Quennie.
"Zakaj sprašuješ?" Se mi res tako pozna, da sem v enem izmed najtežjih obdobij v mojem življenju? Nisem si mislila.
"No, že če pogledam omaro, si ne bi mislila, da je tvoja. Vedno imaš budno pod očesom, da je v omari vse brezhibno urejeno," razloži, nato pa se razgleda po postelji. "In tvoja postelja je vedno natančno pospravljena."
"V redu," priznam in sedem zraven nje, "nekaj je narobe."
Quennie se pomakne bližje in njene sive oči so zazrte v moje zelene. "Kaj je, Eleanor?" previdno vpraša.
Globoko vdihnem skozi nos in z drobno solzo v očeh odgovorim: "M-moja ... starša sta se ... l-ločila."
"Oh, tako mi je žal zate," izreče Quennie, kot da ne bi pričakovala takega odgovora. Nato me je kar se da sočutno pogledala. "Kako ... prenašaš to?"
"No, sčasoma bo vse v redu, Quennie," skomignem, kljub temu da v resnici nisem tako optimistična.
Quennie zavzdihne, mi položi svojo majhno dlan na rame in še reče: "Mora biti, in to čim prej."
Bolečina še kar ni popustila. Bila je preprosto prevelika. Zato sem tudi v zadnjih treh pretočila toliko solz, in tudi če sem jih želela skriti, jih nisem mogla. Počutila sem se tako šibko in hkrati tako ranljivo ter osamljeno, kot se še nikoli nisem.
Poskušala sem se zamotiti, kot sem to naredila običajno. Odprla sem spletno stran z matematičnimi vajami in začeli reševati naloge iz trigonometrije. Vendar misli nikakor nisem mogla preklopiti na matematiko, saj so mi kar naprej uhajale k dejstvu, da sta mami in ati ločena. Izredno obupano in razočarano, ker nisem mogla res prav nič narediti glede tega, sem zaprla računalnik.
Ravno ko sem danes dopoldne spet nehala jokati, nekdo potrka na vrata. Bila je Quennie, še kar oblečena v puhast božični pulover, ki ga je nekoliko prekrival živo zelen šal.
"Kaj pa ti delaš tu?" nekoliko hladno spregovorim, ko vstopi v mojo sobo. "Nisi rekla, da prideš jutri?"
Quennie si popravi elegantno temno figo in sede na mojo na hitro pospravljeno posteljo. "Oprosti, nisem ti napisala, da me je tvoja mami prosila, naj pridem." Pogled ji zatem uide k moji omari. "Kaj se je zgodilo tam?" po nekaj trenutkih vpraša in napravi začuden obraz.
Tudi jaz se ozrem v isto smer. V omari vlada popolna zmeda — zvezki in učbeniki so povsod, in sicer brez najmanjšega reda.
"Saj bom pospravila. Nekoč," odvrnem in umaknem pogled.
"Je kaj narobe, Eleanor?" nekoliko zaskrbljeno vpraša Quennie.
"Zakaj sprašuješ?" Se mi res tako pozna, da sem v enem izmed najtežjih obdobij v mojem življenju? Nisem si mislila.
"No, že če pogledam omaro, si ne bi mislila, da je tvoja. Vedno imaš budno pod očesom, da je v omari vse brezhibno urejeno," razloži, nato pa se razgleda po postelji. "In tvoja postelja je vedno natančno pospravljena."
"V redu," priznam in sedem zraven nje, "nekaj je narobe."
Quennie se pomakne bližje in njene sive oči so zazrte v moje zelene. "Kaj je, Eleanor?" previdno vpraša.
Globoko vdihnem skozi nos in z drobno solzo v očeh odgovorim: "M-moja ... starša sta se ... l-ločila."
"Oh, tako mi je žal zate," izreče Quennie, kot da ne bi pričakovala takega odgovora. Nato me je kar se da sočutno pogledala. "Kako ... prenašaš to?"
"No, sčasoma bo vse v redu, Quennie," skomignem, kljub temu da v resnici nisem tako optimistična.
Quennie zavzdihne, mi položi svojo majhno dlan na rame in še reče: "Mora biti, in to čim prej."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Joj boga Eleanor :sob::sob: res se mi smili.... Kje dobivaš ideje za to super zgodbo??
Drugače oa super kot vedno.
Drugače oa super kot vedno.
0
Moj odgovor:
Nenaa
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Težave s simpatijo
Živijo! jaz mam eno težavico. imam simpatijo in ne morem nehat razmišljat o njem! mela sem že prej simpatije, ampak on je res tisti, ki mi je resnično všeč, ne zato kr je lep ampak kr je spoštljiv, prijazen in vljuden. jaz sem nova na soli, on je leto starejši in je res zlo prijazen z mano in rabim nasvet kako se zacet pogovarjat z njim kr me je strah. sucer me on kdaj kaj vprasa ampak se ne meniva dosti.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
druga stvar je da sem zelo žalostna kr ma on baje visoke standarde in ni šans da bi bil zmano. ena sosošolka je bla tut u njega in se pogovarjala z njegovimi sošolci in rekli da ga raje pusti ampak jaz ne morem.
prosim svetujte samo kako naj se začnem družit z njim (v šoli), kako naj mu do konca šolskega leta povem da mi je všeč brez da bi se osramotila pred celo šolo.
Vprašanje
Kako ocenjuješ rubriko Šport?
Všeč mi je takšna, kot je.
(30)
Raje kot novičke bi imel/a članek, ki se posveti enemu športu posebej.
(12)
Šport me na sploh ne zanima.
(19)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
https://www.bing.com/images/search?view=detailV2&ccid=1Omr%2Bwy1&id=1E91D1D512E9D98CC0FAE8
