PisalnicaGimnazijka detektivka, 34. del
4
30. DECEMBER (ZVEČER)
Uležem se na kamnita tla. Moje svetlo zelene oči se počasi zaprejo, da se vidijo le še trepalnice. Ledeno mrzel veter mi divje mrši živo oranžne kodre. Hladna voda mi pljuskne na široko kavbojke in te postanejo še bolj črne, kot so bile prej. Postopoma začutim solze, ki tečejo po mojih od mrazu rdečih licih. Ne obrišem si jih ali poskušam zadržati, temveč jim pustim prosto pot do tal.
Zopet odprem oči, vstanem in si počasi ogledam okolico okoli mene. Pred mano se razprostira razburkan ocean, ki mu kar ni videti konca. Temačna modra barva mu pri tem daje še veličastnejši izgled. Po celotni vodni površini nastajajo novi in novi valovi. Ti se mogočno premikajo po vodi ter večajo, dokler ne zadanejo ob skalo ali pesek in se razblinijo. Ptice medtem elegantno letijo proti vodni gladini, in če imajo srečo, jim v kljunu ostane kakšna riba ali dve. Tak prizor sem videla že kar nekajkrat, vendar dolgo nazaj.
Telo se mi samo od sebe pomakne nazaj na trdo podlago in kljub mrazu se podam v svet sanj.
Kmalu se znajdem na istem mestu, kjer spim, le da sedaj ni vetra, temveč ga je zamenjalo šelestenje dreves. Izza grmovja se zatem nenadoma pojavi Michael. Prav čudno ga je videti v ohlapnem modrem puloverju in temnih kavbojkah namesto v šolski uniformi. A z velim zadovoljstvom si ogledam te velike oči lešnikove barve. In njegove vranje lase, ki so se nekoliko svetlikali zaradi šibke sončne svetlobe.
"Eleanor," reče z mirnim in zbranim glasom, medtem ko sede zraven mene, "vse se bo uredilo, obljubim."
Pričakujoč na moj odgovor me globoko pogleda, jaz pa kar ne najdem besed za odgovor. Na koncu sem spletla vprašanje: "Bo res tako?"
Na njegovem obrazu se nariše droben in igriv nasmešek, njegove nežne roke pa se znajdejo na mojih ramah. Občutek je več kot božanski. "Seveda," mi odvrne s svojim najbolj pomirjujočim glasom.
Ne da bi vedela, kaj počnem, izrečem: "Dokaži mi," in medtem poskrbim, da se najina pogleda srečata.
Michael mi odgovori s tem, da počasi približa svoje ustnice k mojim, dokler se ne združijo v poljubu. Sprva le drug drugemu nežno in z minimalno hitrostjo s sekalci grizeva ustnice. Zatem greva nekoliko globje in se poigrava z jeziki. Zdi se, kot da se minute vlečejo v ure in ure v dneve ali pa da časa sploh več ni.
Vendar ob misli, da je to moj prvi poljub, v mojem telesu vladata strah in negotovost. Hkrati pa postanem tudi precej zadovoljna, saj poljubljanje s simpatijo res ni nekaj vsakdanjega.
Tisti prečudovit hip se zbudim in se znajdem zopet v realnosti. A kakšen poljub — sploh Michaelov — bi mi zagotovo zelo olajšal situacijo, v kateri sem se brezupno znašla.
Uležem se na kamnita tla. Moje svetlo zelene oči se počasi zaprejo, da se vidijo le še trepalnice. Ledeno mrzel veter mi divje mrši živo oranžne kodre. Hladna voda mi pljuskne na široko kavbojke in te postanejo še bolj črne, kot so bile prej. Postopoma začutim solze, ki tečejo po mojih od mrazu rdečih licih. Ne obrišem si jih ali poskušam zadržati, temveč jim pustim prosto pot do tal.
Zopet odprem oči, vstanem in si počasi ogledam okolico okoli mene. Pred mano se razprostira razburkan ocean, ki mu kar ni videti konca. Temačna modra barva mu pri tem daje še veličastnejši izgled. Po celotni vodni površini nastajajo novi in novi valovi. Ti se mogočno premikajo po vodi ter večajo, dokler ne zadanejo ob skalo ali pesek in se razblinijo. Ptice medtem elegantno letijo proti vodni gladini, in če imajo srečo, jim v kljunu ostane kakšna riba ali dve. Tak prizor sem videla že kar nekajkrat, vendar dolgo nazaj.
Telo se mi samo od sebe pomakne nazaj na trdo podlago in kljub mrazu se podam v svet sanj.
Kmalu se znajdem na istem mestu, kjer spim, le da sedaj ni vetra, temveč ga je zamenjalo šelestenje dreves. Izza grmovja se zatem nenadoma pojavi Michael. Prav čudno ga je videti v ohlapnem modrem puloverju in temnih kavbojkah namesto v šolski uniformi. A z velim zadovoljstvom si ogledam te velike oči lešnikove barve. In njegove vranje lase, ki so se nekoliko svetlikali zaradi šibke sončne svetlobe.
"Eleanor," reče z mirnim in zbranim glasom, medtem ko sede zraven mene, "vse se bo uredilo, obljubim."
Pričakujoč na moj odgovor me globoko pogleda, jaz pa kar ne najdem besed za odgovor. Na koncu sem spletla vprašanje: "Bo res tako?"
Na njegovem obrazu se nariše droben in igriv nasmešek, njegove nežne roke pa se znajdejo na mojih ramah. Občutek je več kot božanski. "Seveda," mi odvrne s svojim najbolj pomirjujočim glasom.
Ne da bi vedela, kaj počnem, izrečem: "Dokaži mi," in medtem poskrbim, da se najina pogleda srečata.
Michael mi odgovori s tem, da počasi približa svoje ustnice k mojim, dokler se ne združijo v poljubu. Sprva le drug drugemu nežno in z minimalno hitrostjo s sekalci grizeva ustnice. Zatem greva nekoliko globje in se poigrava z jeziki. Zdi se, kot da se minute vlečejo v ure in ure v dneve ali pa da časa sploh več ni.
Vendar ob misli, da je to moj prvi poljub, v mojem telesu vladata strah in negotovost. Hkrati pa postanem tudi precej zadovoljna, saj poljubljanje s simpatijo res ni nekaj vsakdanjega.
Tisti prečudovit hip se zbudim in se znajdem zopet v realnosti. A kakšen poljub — sploh Michaelov — bi mi zagotovo zelo olajšal situacijo, v kateri sem se brezupno znašla.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je fantastično! Sploh nimam besed!
Kje hudiča najdeš toliko idej?
Kje hudiča najdeš toliko idej?
0
Sedmošolka samo povej mi kje najdeš take ideje (če ne se še bom jaz šla detektivko tako kot Eleanor in bom sama odkrila 😂)
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
