PisalnicaGimnazijka detektivka, 35. del
4
31. DECEMBER (POPOLDNE)
Zopet sem se znašla na razburkani obali. Če sem iskrena, mi je tu kar všeč. Sama sem, le moje misli mi občasno delajo družbo. Nobenega človeka ni naokoli. Nobenega, ki bi mi zadal novo bolečino ...
"Ne moreš biti tu na takem mrazu!"
Prestrašeno se obrnem in ugotovim, da za mano stoji ati. Njegove zelene oči me nekoliko zaskrbljeno gledajo, medtem ko mu lase pšenične barve kuštra neusmiljeni veter. Na sebi pa ima le tanko temno jopico, iz česar sklepam, da je hitel.
"Saj je v redu," se poskušam upreti.
"Notri greva, Eleanor, in to pri priči," me ostro zavrne.
Na koncu se vdam — trenutno sem še preutrujena za prepire. Zato mu pustim, da skupaj stopiva v majhen blok zraven oceana in nato v njegovo drobno stanovanje.
Ko me posede za stekleno jedilno mizo, nenadoma izgine ne da bi mi povedal zakaj. A čez nekaj minut se vrne s predpasnikom, v rokah pa drži večji kozarec z ročajem, notri pa je temno rjava tekočina. Takoj se spomnim, kaj je to, in na obrazu mi po dolgem času zaigra nasmeh.
"Vroča čokolada s smetano," spregovorim, ko sede in mi postreže s pijačo, "najina stara klasika, kajne?"
Ati si gre z roko skozi goste svetle lase in odvrne: "Če sediš na ledeno mrzli obali, potrebuješ kaj toplega."
Oba se nasmehneva, nato pa čez nekaj trenutkov zamenjam temo: "Odločila sem se, da bom živela pri mami."
Ati mi nameni radovedni pogled in vpraša: "Res?"
"Veš, če bi živela pri tebi," počasi pletem odgovor, "bi morala zamenjati gimnazijo in s tem vse. Ne morem tega narediti v drugi polovici četrtega letnika."
Ati mi pritrdilno pokima. "Zdaj razumem," še pove.
Čez nekaj časa se odločim zopet zamenjati temo: "Zakaj sta se sploh z mami ločila?"
Atijev obraz v hipu postane resen in nekoliko bled. Zazdi se mi, kot da mu je neprijetno govoriti o tem. "Povedala sva ti, da zaradi vseh prepirov, ki sva ..."
"Ampak vsak par se kdaj prepira, ati" ga prekinem.
Ati zavzdihne in njegove zelene oči globoko zazrejo v moje. "Eleanor, to niso bili navadni prepiri," začne razlagati in roke ovije okoli pladnja. "Bili so nerešljivi. Vem, da boš vprašala, zakaj jih nisva poskušala zgladiti. A v resnici sva to hotela in začeti znova, vendar kdaj to preprosto ne gre. Pri nama ni šlo."
Malenkost šokirana zaradi odgovora, ki sem ga dobila, le tiho rečem: "Mhm," in pogled usmerim proti mizi. Zatem nenadoma občutim nekakšno divjo jezo. Ta sproži to, da glavo samozavestno dvignem n si jezno ogledam njegov obraz. "Se nista mogla bolj potruditi?" odločno vprašam, v očeh pa ob tem začutim nekaj solz, ki počasi spolzijo po mojem obrazu. "Mi resno nista mogla prihraniti bolečin?"
"Eleanor," z umirjenim glasom izreče ati, "ne razumeš."
"Seveda ne razumem!" zakričim, da moj glas odmeva po celem njegovem stanovanju. Ko ga zaslišim, se umirim, a v znak razburjenosti prekrižam roke.
Ati si s svojimi tankimi prsti seže po obrazu. "Včasih se nečesa ne da preprečiti tudi, če se trudiš na vso moč," s stisnjemi zobmi pove. Takrat dobim občutek, da je jezen name, vendar želi ohraniti umirjen ton.
A sama ne zmorem ohraniti strpnosti. V meni se je namreč nabiralo še več jezi in žalosti, tako da sem imela obraz rdeč, lica pa polna solz. V navalu močnih čustev sem tako vstala in s silo zalučala stol proti mizi. Iz mene so zatem prišle te besede: "Saj se sploh nista trudila! Ni vama bilo mar zame in za bolečino, ki mi bi jo s tem zadala! Vseeno vama je bilo!"
Takrat sem kljub atijevem ostremu klicanju tekla v mojo sobo. Tukaj sem še zdaj in bom verjetno še nekaj časa.
Zopet sem se znašla na razburkani obali. Če sem iskrena, mi je tu kar všeč. Sama sem, le moje misli mi občasno delajo družbo. Nobenega človeka ni naokoli. Nobenega, ki bi mi zadal novo bolečino ...
"Ne moreš biti tu na takem mrazu!"
Prestrašeno se obrnem in ugotovim, da za mano stoji ati. Njegove zelene oči me nekoliko zaskrbljeno gledajo, medtem ko mu lase pšenične barve kuštra neusmiljeni veter. Na sebi pa ima le tanko temno jopico, iz česar sklepam, da je hitel.
"Saj je v redu," se poskušam upreti.
"Notri greva, Eleanor, in to pri priči," me ostro zavrne.
Na koncu se vdam — trenutno sem še preutrujena za prepire. Zato mu pustim, da skupaj stopiva v majhen blok zraven oceana in nato v njegovo drobno stanovanje.
Ko me posede za stekleno jedilno mizo, nenadoma izgine ne da bi mi povedal zakaj. A čez nekaj minut se vrne s predpasnikom, v rokah pa drži večji kozarec z ročajem, notri pa je temno rjava tekočina. Takoj se spomnim, kaj je to, in na obrazu mi po dolgem času zaigra nasmeh.
"Vroča čokolada s smetano," spregovorim, ko sede in mi postreže s pijačo, "najina stara klasika, kajne?"
Ati si gre z roko skozi goste svetle lase in odvrne: "Če sediš na ledeno mrzli obali, potrebuješ kaj toplega."
Oba se nasmehneva, nato pa čez nekaj trenutkov zamenjam temo: "Odločila sem se, da bom živela pri mami."
Ati mi nameni radovedni pogled in vpraša: "Res?"
"Veš, če bi živela pri tebi," počasi pletem odgovor, "bi morala zamenjati gimnazijo in s tem vse. Ne morem tega narediti v drugi polovici četrtega letnika."
Ati mi pritrdilno pokima. "Zdaj razumem," še pove.
Čez nekaj časa se odločim zopet zamenjati temo: "Zakaj sta se sploh z mami ločila?"
Atijev obraz v hipu postane resen in nekoliko bled. Zazdi se mi, kot da mu je neprijetno govoriti o tem. "Povedala sva ti, da zaradi vseh prepirov, ki sva ..."
"Ampak vsak par se kdaj prepira, ati" ga prekinem.
Ati zavzdihne in njegove zelene oči globoko zazrejo v moje. "Eleanor, to niso bili navadni prepiri," začne razlagati in roke ovije okoli pladnja. "Bili so nerešljivi. Vem, da boš vprašala, zakaj jih nisva poskušala zgladiti. A v resnici sva to hotela in začeti znova, vendar kdaj to preprosto ne gre. Pri nama ni šlo."
Malenkost šokirana zaradi odgovora, ki sem ga dobila, le tiho rečem: "Mhm," in pogled usmerim proti mizi. Zatem nenadoma občutim nekakšno divjo jezo. Ta sproži to, da glavo samozavestno dvignem n si jezno ogledam njegov obraz. "Se nista mogla bolj potruditi?" odločno vprašam, v očeh pa ob tem začutim nekaj solz, ki počasi spolzijo po mojem obrazu. "Mi resno nista mogla prihraniti bolečin?"
"Eleanor," z umirjenim glasom izreče ati, "ne razumeš."
"Seveda ne razumem!" zakričim, da moj glas odmeva po celem njegovem stanovanju. Ko ga zaslišim, se umirim, a v znak razburjenosti prekrižam roke.
Ati si s svojimi tankimi prsti seže po obrazu. "Včasih se nečesa ne da preprečiti tudi, če se trudiš na vso moč," s stisnjemi zobmi pove. Takrat dobim občutek, da je jezen name, vendar želi ohraniti umirjen ton.
A sama ne zmorem ohraniti strpnosti. V meni se je namreč nabiralo še več jezi in žalosti, tako da sem imela obraz rdeč, lica pa polna solz. V navalu močnih čustev sem tako vstala in s silo zalučala stol proti mizi. Iz mene so zatem prišle te besede: "Saj se sploh nista trudila! Ni vama bilo mar zame in za bolečino, ki mi bi jo s tem zadala! Vseeno vama je bilo!"
Takrat sem kljub atijevem ostremu klicanju tekla v mojo sobo. Tukaj sem še zdaj in bom verjetno še nekaj časa.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Joj boga Eleanor :sob::sob::sob: Smili se mi. Edino njena reakcija me je malo presenetila:( Drugače pa super kot vedno 🥰🩷
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
