3. JANUAR (POPOLDNE)
Dva dni sta minila kot bi tlesknil. Počitnice so se končale in zopet je bila na vrsti šola.
S Quennie sva se dogovorili, da pride do mene, nato pa greva skupaj do šole. Tega sem se veselila. Res je lepo namreč začeti dan s svojo prijateljico.
"Živjo, Quennie," jo veselo pozdravim, ko pridem ven iz hiše.
"Živjo," odvrne, a nekaj v njenem glasu mi pove, da veselja od mene ni pričakovala. Zaradi ločitve morda? "Si pripravljena?"
"Seveda," odgovorim in s hitrim korakom stopim do nje.
"Si videla, da danes odpade zadnja ura?" me vpraša po nekaj trenutkih molka.
"Da, krasno, ne?"
Ko prideva mimo manjšega polja, ima Quennie zopet besedo: "Zdelo se mi je, da boš opazila. Vsi so."
Prijateljico premerim od glave do pete in šele takrat opazim, da so njeni dolgi lasje lešnikove barve postali nekoliko krajši. Zdaj sežejo skoraj do ramen in tako se končno vidi, katero barvo za kravato je izbrala — bledo sivo. Kakšna kombinacija z barvo njenih oči! "Postrigla si se," ponosno povem svojo ugotovitev.
"Mhm," samozavestno odvrne. "Kako se ti zdim oziroma zdijo?"
"Lepo!" To definitivno ni bila laž. Ob primerjavi z mojim neukrotljivimi kodri je bil ljubek paž res odlična pričeska.
Tako sva nekaj kremljali o njenih laseh, sčasoma pa tudi o mojih. A nenadoma je Quennie nekaj ponovno presunilo. "Eleanor, kako ... si?" zajeclja in si me ogleda s sočutnim pogledom. "Mislim, kako si ... po vsem tem ... saj veš ... po tej zadevi z ločitvijo?"
Na hitro zamahnem z roko in brezskrbno odgovorim: "Vse je v redu."
Quenniejine temne obrvi se zbližajo, kar je znak, da je zelo začudena. "Ampak ko sem te obiskala, si bila ..."
"... žalostna in obupana," jo dopolnim. "Da, res sem bila taka. Vendar se je zdaj vse uredilo. Veš, ugotovila sem, da je bila ta ločitev potrebna, in se s tem sprijaznila. Živela bom pri mami, atija pa bom tudi kdaj obiskala. Vse je v najlepšem redu." Quennie ima na obrazu še kar začuden izraz. Nisem jo čisto prepričala. "Ni ti treba skrbeti. Zdaj se počutim veliko bolje, kot sem se. Res se."
Prijateljico končno prepričam in nariše se ji nasmešek, a ta se kmalu spremeni v tanko in ravno črto. Nekaj se je spomnila. "In kako je s tvojo preiskavo umora?"