PisalnicaGimnazijka detektivka, 37. del
3
3. JANUAR (POPOLDNE)
Dva dni sta minila kot bi tlesknil. Počitnice so se končale in zopet je bila na vrsti šola.
S Quennie sva se dogovorili, da pride do mene, nato pa greva skupaj do šole. Tega sem se veselila. Res je lepo namreč začeti dan s svojo prijateljico.
"Živjo, Quennie," jo veselo pozdravim, ko pridem ven iz hiše.
"Živjo," odvrne, a nekaj v njenem glasu mi pove, da veselja od mene ni pričakovala. Zaradi ločitve morda? "Si pripravljena?"
"Seveda," odgovorim in s hitrim korakom stopim do nje.
"Si videla, da danes odpade zadnja ura?" me vpraša po nekaj trenutkih molka.
"Da, krasno, ne?"
Ko prideva mimo manjšega polja, ima Quennie zopet besedo: "Zdelo se mi je, da boš opazila. Vsi so."
Prijateljico premerim od glave do pete in šele takrat opazim, da so njeni dolgi lasje lešnikove barve postali nekoliko krajši. Zdaj sežejo skoraj do ramen in tako se končno vidi, katero barvo za kravato je izbrala — bledo sivo. Kakšna kombinacija z barvo njenih oči! "Postrigla si se," ponosno povem svojo ugotovitev.
"Mhm," samozavestno odvrne. "Kako se ti zdim oziroma zdijo?"
"Lepo!" To definitivno ni bila laž. Ob primerjavi z mojim neukrotljivimi kodri je bil ljubek paž res odlična pričeska.
Tako sva nekaj kremljali o njenih laseh, sčasoma pa tudi o mojih. A nenadoma je Quennie nekaj ponovno presunilo. "Eleanor, kako ... si?" zajeclja in si me ogleda s sočutnim pogledom. "Mislim, kako si ... po vsem tem ... saj veš ... po tej zadevi z ločitvijo?"
Na hitro zamahnem z roko in brezskrbno odgovorim: "Vse je v redu."
Quenniejine temne obrvi se zbližajo, kar je znak, da je zelo začudena. "Ampak ko sem te obiskala, si bila ..."
"... žalostna in obupana," jo dopolnim. "Da, res sem bila taka. Vendar se je zdaj vse uredilo. Veš, ugotovila sem, da je bila ta ločitev potrebna, in se s tem sprijaznila. Živela bom pri mami, atija pa bom tudi kdaj obiskala. Vse je v najlepšem redu." Quennie ima na obrazu še kar začuden izraz. Nisem jo čisto prepričala. "Ni ti treba skrbeti. Zdaj se počutim veliko bolje, kot sem se. Res se."
Prijateljico končno prepričam in nariše se ji nasmešek, a ta se kmalu spremeni v tanko in ravno črto. Nekaj se je spomnila. "In kako je s tvojo preiskavo umora?"
Dva dni sta minila kot bi tlesknil. Počitnice so se končale in zopet je bila na vrsti šola.
S Quennie sva se dogovorili, da pride do mene, nato pa greva skupaj do šole. Tega sem se veselila. Res je lepo namreč začeti dan s svojo prijateljico.
"Živjo, Quennie," jo veselo pozdravim, ko pridem ven iz hiše.
"Živjo," odvrne, a nekaj v njenem glasu mi pove, da veselja od mene ni pričakovala. Zaradi ločitve morda? "Si pripravljena?"
"Seveda," odgovorim in s hitrim korakom stopim do nje.
"Si videla, da danes odpade zadnja ura?" me vpraša po nekaj trenutkih molka.
"Da, krasno, ne?"
Ko prideva mimo manjšega polja, ima Quennie zopet besedo: "Zdelo se mi je, da boš opazila. Vsi so."
Prijateljico premerim od glave do pete in šele takrat opazim, da so njeni dolgi lasje lešnikove barve postali nekoliko krajši. Zdaj sežejo skoraj do ramen in tako se končno vidi, katero barvo za kravato je izbrala — bledo sivo. Kakšna kombinacija z barvo njenih oči! "Postrigla si se," ponosno povem svojo ugotovitev.
"Mhm," samozavestno odvrne. "Kako se ti zdim oziroma zdijo?"
"Lepo!" To definitivno ni bila laž. Ob primerjavi z mojim neukrotljivimi kodri je bil ljubek paž res odlična pričeska.
Tako sva nekaj kremljali o njenih laseh, sčasoma pa tudi o mojih. A nenadoma je Quennie nekaj ponovno presunilo. "Eleanor, kako ... si?" zajeclja in si me ogleda s sočutnim pogledom. "Mislim, kako si ... po vsem tem ... saj veš ... po tej zadevi z ločitvijo?"
Na hitro zamahnem z roko in brezskrbno odgovorim: "Vse je v redu."
Quenniejine temne obrvi se zbližajo, kar je znak, da je zelo začudena. "Ampak ko sem te obiskala, si bila ..."
"... žalostna in obupana," jo dopolnim. "Da, res sem bila taka. Vendar se je zdaj vse uredilo. Veš, ugotovila sem, da je bila ta ločitev potrebna, in se s tem sprijaznila. Živela bom pri mami, atija pa bom tudi kdaj obiskala. Vse je v najlepšem redu." Quennie ima na obrazu še kar začuden izraz. Nisem jo čisto prepričala. "Ni ti treba skrbeti. Zdaj se počutim veliko bolje, kot sem se. Res se."
Prijateljico končno prepričam in nariše se ji nasmešek, a ta se kmalu spremeni v tanko in ravno črto. Nekaj se je spomnila. "In kako je s tvojo preiskavo umora?"
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hm... Počasi mi zmanjkuje idej za komentarčke :joy:... Drugače je super kot vedno, vesela sem da je Eleanor zdaj vredu
Imej lepe počitnice 🥰
Imej lepe počitnice 🥰
0
Moj odgovor:
cheer_gurl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Crush question
men je tip usec ka je zdej na novo pršu ampak je tko ful cudn ampak je fulll lep pac sej sm vanga pa obscano ga vidm da gleda kdaj vame pa pol kada ga pogledam pogleda stran pa nevem a je to dobr al slabo??Pac pliss pomagite pa a mate ksnetips da me bolj opaz kr on je pac b razred js sm pa a in se nevidmo tokrat razn na malici pa na sportni(pa se na likovnem slovanju kr ga mamo skp z b)TKO DA NEVEM KAJ NRDIMMM pa zdi se mi da mam tak mix fligins for him kr tko men je usec pa mi ni usec in nevem kj nj nrdimmmm tko pa ful me je sram ga uprast sam pomje bi me rejetlac pa se nima fona pa usi misljo da je atusit nevem zakaj pa tko sam kdaj se cudn obnasa ampak se jst tud kr mam pac izbruhe kr mam adhd in pac mi kdaj enrgija poc in zacnem neke gooffy ahh gibe delat (pa ce je kdo atusits vs ne hejtam)Pa res nevem kaj naj nrdimm
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(50)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(73)
Nič posebnega , že vse vem.
(32)
