18. JANUAR (ZVEČER)
"Mami? Ati?" vsa začudena spregovorim, ko v svoji bolniški sobi zagledam svoja oba starša. "Kaj delata tu?"
"Prišla sva te pogledat, seveda," odvrne ati in me pogleda s svojimi toplimi zelenimi očmi.
"V-vem, ampak kaj delata tukaj oba?" z nekoliko šibkim glasom ponovim.
Mami takoj dojema, kaj imam v mislih. Odkar sta se ločila, se nista videla in zdelo se je, kot da nista izrazila nobene želje po druženju. "Morala sva priti oba," odgovori mami, "ne glede na ... vse." V istem hipu pa že spremeni razpoloženje in pridvrvi k meni, da se ji svetli lasje dotaknejo njenega obraza. Z bledimi modrimi očmi me zaskrbljeno vpraša: "Si v redu? Te boli ali je bolečina že izvenela? In tisti moški, ki te je našel, ni imel pojma, kaj se je zgodilo, sestra pa je nekaj čudnega povedala. Kaj se je pravzaprav zgodilo?"
"Lisa!" vzklikne ati in mami ga osune z grdim pogledom. "Prosim, pusti ji dihati."
Mami se nejevoljno pomakne nekoliko bolj stran od mene, a še vseeno dovolj, da me je lahko preučila. Ati medtem počasi naredi korak naprej.
"Moj sošolec me je zabodel v hrbet," razložim.
"Kaj?! Zabodel te je?!" od prevelika šoka zavpije mami in njen obraz popolnoma obledi. Za kratek trenutek me spominja na vampirko.
"Eleanor, si prepričana, da je to res?" bolj umirjeno svojo šokiranost izrazi ati. "Zelo možno je, da si vse pomešala in ti spomin ne deluje prav."
"Ne!" zanikam. Starša se nekoliko prestrašiti, zato znižam jakost glasu. "Res je bil vbod," jima poskušam dopovedati in svojo trditev dokažem s tem, da se obrnem in pokažem hrbet, v katerih so šivi od operacije.
"Povej. Nama. Vse," naroči mami, ko si z atijem ogledata moje *i*bojne rane*i*.
*
Nekoliko zaspana – kako čudno, ko pa sem cel dan ležala v bolniški postelji – prižgem televizijo. Čez nekaj trenutkov se prižge prvi program s poročili. Že hočem prestaviti na kaj bolj zanimivega, ko zagledam znano ime — i*Vicky Grey*i*. To je dovolj, da odložim daljinec na nočno omarico in začnem poslušati mlado voditeljico z bujnimi rdečimi lasmi.
"Morilec gospodične Grey, takratne gimmazijke prvega letnika, je bil torej najden," pove in medtem se na zaslonu pokaže Michaelova slika. Mami in ati sta zgleda takoj šla na policijsko postajo in predložila dokaze. "Po skromnih podatkih policije je Labbsona v umor prepričal prepir, ki ga je imel z Greyevo."
Takrat v sobo pride starejša sestra in odloži pladenj zraven postelje. "Čaj zate, ljubica," mi sporoči.
Na hitro se ji zahvalim, preden novinarka nadaljuje: "Ker je mladi morilec že polnoleten, so ga lokalni kriminalisti že aretirali. Kmalu pa mu bo sledilo sojenje, na katerem bosta tudi njegova starša, katerih izjavo bomo slišali."
Ko se pokažeta s solzami premočena gospa Labbson in vedno resen doktor Labbson, me sestra prime za ramena in me z nasmeškom pogleda.
"Zakaj me držite za ramena?" presenečeno vprašam in dvignem vrat.
Sestrin nasmeh se razširi, medtem ko mi reče: "Zato ker ste pri osemnajstih našli morilca, ki ga policisti niso mogli, gospodična Holmes."