PisalnicaGimnazijka detektivka, 5. del
5
22. NOVEMBER (POZNO POPOLDNE)
Ko se odpravim v posteljo, ne morem zaspati. Podoba Vicky me je kar naprej preganjala. Ne moram opisati z besedami, kako me boli, kako jo pogrešam. Njen nasmeh, njeno pozitivo, vse te najine nepozabne trenutke. Čeprav se nanjo spomnim velikokrat, nikoli ne čutim take bolečine, kot sem jo nocoj. Zgleda, da človek spozna, kaj je izgubil, šele čez nekaj časa.
"Eleanor, si slišala, da so včeraj zvečer govorili o Vicky?" me vpraša Quennie. Po glavi mi odmeva njeno ime, po celem telesu začutim bolečino. Ne najdem moči, da ji odgovorim. Preveč me boli.
"Eleanor, si me slišala?" mi zopet zastavi vprašanje ter me globoko pogleda v oči.
"Ne, ne, ne," tiho rečem ter stečem proti stranišču. Za sabo slišim korake Quennie, ki verjetno teče za mano, a nabirajoče se solze mi pospešijo korak.
"Eleanor, počakaj!" so zadnje besede, ki se jih spomnim, da bi jih mi nekdo rekel.
*
Počasi odprem oči in si z obraza umaknem rdeč koder. Ugotovim, da sem s Quennie v šolski bolnici.
"Eleanor, v redu si!" vzklikne Quennie in me objame, jaz pa na obrazu začutim njene rjave lase.
"Kaj se je zgodilo? Spomnim se le to, da si klicala za mano," vprašam, ko me prijateljica spusti iz objema.
Quennie zavzdihne in sede na stol zraven postelje. "Pritekla si do stranišča. Nato pa ti je zdrsnilo in z glavo si padla po mokrih tleh."
"Oh, zato se nič ne spomnim," odvrnem.
Po trenutku molka se zopet oglasi Quennie: "Eleanor, kaj je narobe?"
Naj ji povem glede Vicky? Ne vem, zakaj, ampak nekako nočem to spraviti iz ust. A po drugi strani je le moja zelo zvesta prijateljica. "Tudi jaz sem slišala včeraj po poročilih o Vicky," začnem, nato pa ji razložim vse - kako sem šla iz kuhinje, kako nisem mogla zaspati, kako me boli. Besede so se mi vlile kot solze sinoči.
"Oh, kako je ta svet zaklet," doda Quennie in me zopet objame. Zgleda, da je danes dan za objemanje.
Ko se odpravim v posteljo, ne morem zaspati. Podoba Vicky me je kar naprej preganjala. Ne moram opisati z besedami, kako me boli, kako jo pogrešam. Njen nasmeh, njeno pozitivo, vse te najine nepozabne trenutke. Čeprav se nanjo spomnim velikokrat, nikoli ne čutim take bolečine, kot sem jo nocoj. Zgleda, da človek spozna, kaj je izgubil, šele čez nekaj časa.
"Eleanor, si slišala, da so včeraj zvečer govorili o Vicky?" me vpraša Quennie. Po glavi mi odmeva njeno ime, po celem telesu začutim bolečino. Ne najdem moči, da ji odgovorim. Preveč me boli.
"Eleanor, si me slišala?" mi zopet zastavi vprašanje ter me globoko pogleda v oči.
"Ne, ne, ne," tiho rečem ter stečem proti stranišču. Za sabo slišim korake Quennie, ki verjetno teče za mano, a nabirajoče se solze mi pospešijo korak.
"Eleanor, počakaj!" so zadnje besede, ki se jih spomnim, da bi jih mi nekdo rekel.
*
Počasi odprem oči in si z obraza umaknem rdeč koder. Ugotovim, da sem s Quennie v šolski bolnici.
"Eleanor, v redu si!" vzklikne Quennie in me objame, jaz pa na obrazu začutim njene rjave lase.
"Kaj se je zgodilo? Spomnim se le to, da si klicala za mano," vprašam, ko me prijateljica spusti iz objema.
Quennie zavzdihne in sede na stol zraven postelje. "Pritekla si do stranišča. Nato pa ti je zdrsnilo in z glavo si padla po mokrih tleh."
"Oh, zato se nič ne spomnim," odvrnem.
Po trenutku molka se zopet oglasi Quennie: "Eleanor, kaj je narobe?"
Naj ji povem glede Vicky? Ne vem, zakaj, ampak nekako nočem to spraviti iz ust. A po drugi strani je le moja zelo zvesta prijateljica. "Tudi jaz sem slišala včeraj po poročilih o Vicky," začnem, nato pa ji razložim vse - kako sem šla iz kuhinje, kako nisem mogla zaspati, kako me boli. Besede so se mi vlile kot solze sinoči.
"Oh, kako je ta svet zaklet," doda Quennie in me zopet objame. Zgleda, da je danes dan za objemanje.
Moj odgovor:
Fun-girl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Jaz sem v enega fanta
Hojjjj!
Jaz sem v enega fanta, ki je eno leto starejši. On me ne pozna. Sicer hodi na našo šolo in se ponavadi vidiva. Danes smo imeli plesni dan in smo plesali. In potem smo morali vsi 7.r pokazat ples in jaz sem ga vedno gledala on pa je mene parkrat pogledal. V bistvu sva izpostavila očesni stik. Nekaj dni nazaj, ko smo šli k drugemu predmetu sem se po pomoti zaletela v njega. Jaz sem se mu opravičevala on pa meni vredu je in se mi je nasmehnil. Prosim pomagajte. Kako naj vzpostavim čim boljši stik z njim. Strah me je tudi kaj bi mi na to rekli starši in sošolke.
Hvala za odgovore:innocent:
Jaz sem v enega fanta, ki je eno leto starejši. On me ne pozna. Sicer hodi na našo šolo in se ponavadi vidiva. Danes smo imeli plesni dan in smo plesali. In potem smo morali vsi 7.r pokazat ples in jaz sem ga vedno gledala on pa je mene parkrat pogledal. V bistvu sva izpostavila očesni stik. Nekaj dni nazaj, ko smo šli k drugemu predmetu sem se po pomoti zaletela v njega. Jaz sem se mu opravičevala on pa meni vredu je in se mi je nasmehnil. Prosim pomagajte. Kako naj vzpostavim čim boljši stik z njim. Strah me je tudi kaj bi mi na to rekli starši in sošolke.
Hvala za odgovore:innocent:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
.jpg "Dekle we can do this"){kind=small}
.png "Druščina 5"){kind=small}
🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩🤩:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heartpulse::heartpulse::hear