Uživajte ob branju! <3

Mehka, vlažna trava pod nogami, topel veter v laseh, šumenje listov v krošnjah dreves, petje ptic, ščemenje v grlu in dlaneh, toplota v srcu. Vse to opiše pomlad. Da ne pozabim srčnosti ljudi, ki mi pomahajo ob srečanju z mano in glasu deklet, ki prepevajo pesmi o mojih dejanjih. Nato se najdejo še potepuške mačke in kosmati psi, ki pogledujejo za mano ob zvenu in prijetnem hrupu Prinašalca pomladi. Celo naglušna starka pri sosedovi koči se mi nasmehne, ko usmerim roke v nebo in ustvarim nekakšen sunek glasbe. Ta sunek se vrtinči in vrtinči med kočami, med nogami ljudi, med zaljubljenci ob ribnikih, med vejami dreves, ki so se zapolnile z belim cvetjem, katero bo vzcvetelo v sladko sadje. Sunek zajame tudi dolge lase ženic, ki so speti v dolge kite ali čope in sunek jih razpre, spremlja pa ga lepa pesem ali pa le zaporedje nežnih tonov. Srca se vedno omehčajo, ko jih zapolni sunek in pozabijo na zloveščo jesen, ki bo morda le prišla. Njihova srca mislijo le na večno pomlad, ki jo ohranja Prinašalec pomladi, upravljam pa ga jaz, s svojim glasom, za katerega pravijo, da je čaroben. Zaradi tega glasu in neverjetnega glasbila, ki ga je ustvaril stari oče, me cenijo. Stari oče je namreč pred leti in leti, ko še mene in mnogo ljudi ni bilo, izdelal Prinašalca pomladi, to mogočno glasbilo, ki ohranja ljubezen, preganja pomlad, najlažje pa mu rečem gozdni rog.

Stegnem se proti zrelemu sadežu, rastočemu na belem drevesu. Dlan se mi oklene te mehkote in z lahkoto odtrgam sladko breskev, iz katere mezi masten sok. Breskev ponesem v žep srajce, pletene od sosedove starke. Kljub topli pomladi rad čutim mehko oblačilo na sebi. Pogled za delček sekunde usmerim proti Prinašalcu. To je moja navada, da le ne izpustim tega instrumenta izpred oči.
Široke bregeše mi plapolajo ob hoji, bosi podplati pa občutijo mokroto na tleh, mehki površini, imenovani tudi trava. Pospešim korak in lahno stečem, spremlja pa me moje žvižganje, ki ga oblikujem v pomladno melodijo. Gozdni rog mi udarja ob boke in vsak udarec odda drugačen zvok, oziroma zven. Kakor čebela zabrenči, le v drugačnem tonu.
Pritečem na velik travnik, čigar visoke bilke trave poplesujejo v sunkih vetra. Ko se zazrem v njih, me prizor prevzame. Oblikuje se umetnost, kako zelene konice skladno migljajo in se zibajo. Ne morem si pomagati, zato odpnem Prinašalca pomladi iz pasu. Narejen je iz lesa srčne bukvi, ki zdaj ne obstaja več. Ta prelepa drevesa, polna z magijo, rastejo le na meji med jesenjo in pomladjo. Takrat je vse ogroženo in vsi smo srečnejši, ko tega ni.
Rog moram držati z obema rokama, saj je zelo težak. Naslonim si ga v naročje. Dlan sklenem v pest in potrkam po dolgem trupu glasbila. Že ob tem odzveni globok ton. *i* Zven votle magije, *i* pomislim.
Končno primem gozdni rog v obe roki in si ustnik prislonim k ustnicam. Malce si jih obliznem, saj dober glasbenik ve, da je to potrebno pred igranjem. Vse je pripravljeno.
Zajamem sapo in pihnem v rog.
Globok hrup, bi rekli. A zame je to najlepši zvok v tej deželi Rozyrie, proizvedem ga pa jaz, le jaz, s svojo magijo, ki sem jo podedoval od starega očeta. Ton se giblje po zraku in odbija od ovir, kot so drevesa in skalnate stene. V zraku vidim to poplesovanje glasbe in z vsako zgoščino dobijo rastline novo moč, bitja pa srečnejšo dušo.
Prinašalca odmaknem od ustnic in ga podržim v rokah. Les je hrapav in mrzel. Zapnem si ga nazaj na njegovo mesto. Ko odmevi valovijo po deželi, me prevzame tisti občutek, da moram nekaj dokončati. Nisem še opravil svoje dolžnosti.
Stečem na sredo travnika, kjer ni visokih cvetočih dreves, le trava, trava. Niti cvetlice ne rastejo, samo visoke travne bilke, ki še vedno čutijo glasbeni sunek mojega roga. V dlaneh me zaščemi. V podplatih isto. Roke dvignem v zrak in dlani usmerim proti nebu. Glavo obrnem navpično navzgor in se zazrem v oblake na sinje modrem nebu. Zame niso le oblaki. *i* Oblaki so puhasta melodija, ki je ni nihče obdelal. *i* Končno popustim in magija plane iz mene. Čutim, kako potuje od mojih glasilk, do srca in nato skozi roke. Njena pot se konča v mojih dlaneh, ki ji dopustijo, da pride iz mene. Občutek je čudovit. Ščemenje v rokah postane manjše, da ga komaj še čutim.
Zagledam magijo glasbe, ki poleti po zraku. Ujame se z vetrom in skupaj sta močnejša. Listje in cvetje dreves usmerita v ritem šumenja, travne bilke pa v melodijo. Poplesujejo v krogu okoli mene in prizor je čudovit. Vrtim se v ritmu glasbe in magija se mi usmeri nazaj v glasilke. Magija, ki je planila iz dlani, se usmerja sama.
Odprem usta in zapojem. Ni le navadna pesem. Je pesem, zapeta z magijo. Nobena pesem, ki pride iz mojih ust, nima besedila. Slišijo se le različni zvoki, ki jih oblikujem z usti, jezikom, zobmi, z magijo. Magija se usmeri proti nogam. Toliko sem že izučen, da jo lahko uporabljam hkrati na različne načine. Dlani in usta nadaljujeta, vlogo pa dobijo tudi stopala. Ščemenje potuje po telesu prav do podplatov. Tokrat ne pride iz telesa, ampak usmerja gibanje nog. Nenadoma že plešem po travniku in izvajam zapletene gibe, ki se ujemajo s čudovito glasbo. Roke usmerjajo ritem in melodijo, usta pojejo spremno pesem, noge pa ustvarjajo nežno šumenje z udarjanjem ob tla in potovanjem med travnimi bilkami. Vse se ujema in telo mi deluje samo. Niti razmišljati ne morem, ko sem zavzet v umetnost, ki Rozyrii pomeni največ.
Po teh lepih trenutkih postanem utrujen. *i* Ne smem pretiravati, *i* se opomnim. Če bi nadaljeval v utrujenem stanju, bi telo začelo delovati samo in ne bi ga mogel več brzdati. Zato umirim glasbo in utišam pesem. Upočasnim korake. Ko se vse umiri, magija zbledi. Tako je konec. Sliši se le še veter in šumenje listja. Narava tudi sama proizvaja glasbo.
Zleknem se v travo. Glavo položim na tla in zaprem oči. Vetru pustim, da mi lase položi na obraz. Morda sem pretiraval. Zdaj potrebujem počitek.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Ker je danes en poseben dan (celo moj rojstni dan, si lahko mislite!), mi je v glavo šinil navdih. Idejo za to zgodbo sem imela že pred časom, danes pa sem jo končno oblikovala v pravo strukturo. :)
Zelo bi bila vesela mnenja,
Daenerys