omgg guys no faking wayyy da sm se dobesedno en random dan odlocla sa bom napisala neki nouga<3

---------------

*b* Osumljenka *b*

Sedela sem v zamorjeni inšpektorjevi pisarni v kateri je prevladoval vonj po kavi in cigaterih. Žvečila sem žvečilini gumi ter srepela v inšpektorja Toma, ki je sedel nasproti mene ter si nekaj zapisoval v beležnico pred sabo. Poleg mojega žvečenja in zvoka pisala se je slišalo le še udarjanje stenske ure. Ko je končno dvignil pogled sem v njegovih majhnih, sivih očeh opazila zlobo. Zasvetila se je v njegovih očeh kot preblisk in nato spet utonila globoko pod njegovo masko debelušnega in prijaznega inšpektorja. Nadel si je svoj osladen nasmešek.
"Torej, Zoey... Kaj si počela na dan umora svojega bivšega fanta?"
Me je vprašal ter si s sklenjenimi rokami podprl glavo. Skomignila sem.
"Nič posebnega. Igrala sem Roblox z bratom, spala in jedla."
Moj odgovor mu ni bil všeč. Pomel si je sence in nadaljeval z vprašanji.
"Zakaj sta se z Maxom razšla?"
"Bil je kreten." Sem gladko odvrnila in si vrgla lase za ramena. S pestjo je udaril po mizi, da sem se ustrašila, da se bo kava v njegovi skodelici z motivom Pu-ja razlila po vseh paprijih in mapah na mizi.
"VIDIŠ! TO je razlog, da si osumljena! VEDNO, ko želimo kaj izvedeti o vama odgovoriš, da je kreten, debil, idiot ali kaj hujšega!"
Je skoraj zakričal. Niti zdrznila se nisem. Izdolgočaseno in nonšalantno sem ga opazovala in v tistem trenutku sem si *i* res *i* želela urediti svoje nohte.
"Odidi. Naslednjič pričakujem boljšo pojasnitev."
Je obupal in ni mu bilo treba dvakrat reči. Vstala sem ter zaloputnila z vrati za sabo, da je stenska ura spet padla na tla.

*****

Bella je sedela na klopi v parku ter me čakala. Ko me je zagledala je vstala ter se začela pomikati proti meni. Pomahala mi je jaz pa sem ji v odgovor kratko pokimala.
"In? Kako je šlo?"
Je vprašala ter si popravila frufru, ki ji je zastiral pogled.
"Zakaj so vsi fantje, moški ali karkoli pač so tako neumni?"
Sem zamomljala in se prijela za glavo, ki me je grozno bolela. Skomignila je ter nekaj natipkala na telefon.
"Moja mami je rekla, da danes dela do desetih. Lahko prideš k meni domov in pogledava film ali kaj takega."
Je predlagala in spet sem le pokimala. Odkar sem postala glavna osmuljenka umora so me starši mojih prijateljev zasovražili. Tako sem se lahko družila s prijatelji le, če staršev ni bilo zraven.
Hodili sva med drevesi golih vej zatopljeni vsaka v svoje misli.
"Našli so moje ključe v njegovi trenirki."
Sem zinila in takoj, ko sem izgovorila te besede sem tiho zaklela. Bella je ostro zajela sapo ter me zaskrbljeno pogledala.
"Mislim, da to ni ravno najbolje..."
Je skoraj šepnila. Nesramno sem se zarežala.
"Ne me basat!"
Spet sva utonili v tišino. Z kotičkom očesa sem opazila, da je napeta.
"Hej, veš kaj? Spomnila sem se, da moram domov, ker Gabriel rabi pomoč pri matematiki."
Ustavila sem se in Bella si je vidno oddahnila.
"No, se pa vidiva kdaj drugič!"
Je dejala ter me stisnila v tako ogabno lažen objem, da sem se zbala, da ji bom pobruhala njene vranje črne lase. Obrnila sem se in odpravila proti najbližji avtobusni postaji. Naj gre vse k vragu!

Nobenega ni bilo doma. Tišina je blagodejno vplivala name in noge so me same odnesle do postelje in v sekundi sem že spala.

Spala sem do devetih zvečer torej štiri ure. Zazehala sem ter se dvignila iz postelje. Brat je bil doma. To sem vedela takoj, ko sem zaslišala zvok PlayStationa. Odpravila sem se v kopalnico in si uredila lase. Pogledala sem se v ogledalo. Vame je zrlo dekle z dolgimi kostanjevimi lasmi in izdolgočasenimi očmi zelenkaste barve. Svoji podobi sem pokazala sredinca ter se odpravila reševanju domače naloge.
Težko se je zbrati, če se ti v mislih vsakih nekaj sekund prikazujejo podobe *i* tiste *i* noči. In vedela sem. Vedela sem, da bom naredila *i* vse, *i* da ne bo *i* nihče *i* *i* nikoli *i* izvedel kaj se je pravzaprav zgodilo.
Jezno sem zaprla učbenik za fiziko pograbila ključe avta in odšla.