Prolog:

Ležim v udobni rdeči postelji, ki stoji pod strelno lino v našem gradu, pramen svetlobe riše črto na mojem obrazu. Na glas zazeham in se pretegnem, pomanem si oči in se končno postavim na noge, zakorakam po stopnicah navzdol, kjer me že čaka sveža obleka. Preoblečem se in kot vedno odidem na jutranji sprehod v bližnji gozd. Svež zrak v gozdu me takoj prebudi, žvrgolenje ptic pa je prava pesem za moja ušesa, gozd je moj pravi dom. Danes sem se v gozdu zadržala dolgo, zato domov tečem, pod nogami se mi lomijo manjše vejice, listje se vrtinči nad mojo glavo, a ko zaslišim krike, ki prihajajo iz mojega kraljestva se stresem in zmrznem, oblije me hlad. Pot nadaljujem počasi, poskušam biti tiha in neopazna, zagledam grad, napol porušen grad, ki gori okoli njega pa ležijo mrtvi ljudje, to so moja družina in služničad. Nič ne morem, saj so tam tudi stražarji drugega kraljestva, vse kar vidim je znak na ščitu sovražnika, to je zlato sonce, ki se smeje, to si dobro zapomnim in stečem globoko v gozd, po licih mi tečejo solze, a nimam časa za to, ostati moram močna. V glavi se mi kaže slika moje mrtve družine, to me skrha, a v meni prevladata jeza in maščevanje, z rokavom moje razkošne obleke si obrišem solze z obraza in stečem naprej.