Prvi del bo malo krajši.

Tečem skozi gozd. Nič me ne preganja. Le jaz sem imela željo teči po gozdu. V tem gozdu bom srečala vse, razen ljudi. Noben človek še ni sem podtaknil svoje smrdljive noge! A zdaj pa mislite, verjetno, da sem jaz človek kaj?! Ne, jaz nisem človek, sem gozdna varuhinja. Iz plemena ognja. Poleg mene teče kot oglje črni volk. Pritečeva na jaso na kateri se pasejo divji konji. "Lisa!" Zakličem. K meni pride zelo mlada kobila, karamelne barve in z liso na čelu. Ima modre oči in je zelo velika. nežno zahrza, da izgleda, da mi toži. Seveda, Lisa je noseča! Kmalu bo skotila svojega prvega mladiča! "Lia! Lia!" Zasličim mamo, ki me kliče. Stečem čes visoko travo, na kateri se je začela nabirati rosa. Mama me čaka. A nenadoma iz grmovja plane Jonathan. Fant je iz mojega plemena in ima zelo svetle lase. Pramen las si je postrigel tako, da mu prikriva oko. plaho se nasmehnem. To je najlepši fant in med puncami se ne najde taka, ki ne bi bila zaljubljena v njega.
"Greva jutri jahati?" Tudi on ima konja, ime mu Modrec. "Ja, to bi bilo super! Že povsem zjutraj?" Ga vprašam. "Popolno! Ob petih se dobiva." Nato se potuhne v grmovje. Stečem k mami in se ji nasmehnem. Odhitim v svojo sobo v drugem nadstropju. Vse hiše imajo dve nadstropji ampak niso posebno velike. Običajno so v obliki želoda.
Zjutraj se zbudim nekaj minut do petih. Nimam ure, a mi varuhi imamo nekako vgrajeno uro. Jonathan že čaka. Greva po svoja dva konja in že tečeva. "Greva na rob gozda?" Vprašam. "Si nora?! Ne! Tja ne smemo!"
"Vem, samo malo prosim." Pogleda me in ustavi konja. "Lia, tam je prenevarno! Ne. Okej?" Še preden utegnem odgovoriti zaslišiva pok. Ti ljudje so nori! Včasih streljajo v gozd, ker sami ne morejo noter in včasih ubijejo žival. Zdaj so zaznali najino premikanje. Spogledava se in obrneva konja ter se pognala v gozd. Streli so nama grozili, a vendar sva preživela.