Olaaa folk! Če ste na pilu že dlje se verjetno spomnite moje zgodbe Teh devetnajst let (upam). No ja... pred kratkim sem jo sam še enkrat prebral in se odločil, da jo napišem še enkrat, jo izboljšam. Jedro bo ostalo enako, samo napisano bo znova. Tole zdaj je uvod, pride pa še vse ostalo.

HARRY
Končno smo pojedli in jaz sem se izvlekel, da grem poiskat Ginny. Še zdaj ne morem verjeti, da je Mrlakenstein mrtev! Našel sem Ginny in ostale. To da je Mrlakenstein mrtev zdaj še lahko dojemam ampak toliko nedolžnih življen, Remus, Tanga, Fred … Ne morem verjeti, da sta šla še brata Crewey zame v vojno, premlada sta bila za to. Ginny sem potapkam po rami in jo zvlečem na stran. "Ginny..." začnem. Če sem iskren sploh ne vem kaj naj rečem, ravno je izgubila brata, jaz jo grem pa spraševat, če bi bila moja punca. "Eh, pozabi" reče, na mojo srečo in me objame. Končno pogledam naokoli. Trupla še vedno ležijo na tleh od velike vojne, v daljavi vidim tudi nekaj mrtvih Jedcev smrti. Poleg naju ležita Tanga in Remus. "Harry, razmišljala sem... Kdo misliš, da bo sedaj skrbel za Teddyja? Mislim... Ti si njegov boter, ampak Tangina mama je vendar še živa." reče Ginny. "Vem, tudi jaz sem razmišljal o tem. Jutri bom verjetno šel do tja in vprašal, kaj bomo naredili, predvidevam da bi Andromeda raje sama skrbela za svojega vnuka." Ji odvrnem.