Hejla!
Tukaj je po dolgem času novi del.
__________________________________________________________________________

JAMES
Bili smo pri zajtrku, ko je na okno potkrala Potti. Oči je vstal in prinesel pošto. »Samo Preroške.« je rekel in spet sedel k zajtrku. » Kdaj in kje pa smo zmenjeni z Alisho?« sem z zanimanjem vprašal. »V Počenem kotlu ob desetih. Sploh pa James, zakaj te vse tako zanima. Nikoli ti to ni tako pomembno...« je odgovoril in mi namenil vprašajoč pogled. »Ah, nič kar tako.« sem se napol zlagal. To bo kot nek moj prvi zmenek, ali pač...
Po zajtrku sem stekel v sobo in se preoblekel v srajco in kavbojke. »Kaj pa si se ti tako 'uštimal'?« je rekel oči, ko je prišel mimo sobe. »Danes bom postal pravi čarovnik.« sem se spet napol zlagal, imel sem še en razlog. »James, ne pozabi seznama potrebščin!« se je iz kopalnice zadrla mami. Zdaj sem bil že odpravljen zato sem vzel seznam in še nahrbtnik. V bistvu notri nisem spravil nič, ampak lažje bom nosil vse stvari. »Oči, kako bomo pa prišli do Počenega kotla?« sem ga vprašal, ko sem prišel v kuhinjo. Mami še ni bilo, tipično. »Razmišljal sem...Mogoče bi leteli ali pa bi šli z Vitezom Ponolčnjakom.« je razmišljujoče odgovoril. »Z metlami!« sem hitro predlagal. Nikakor si nisem želel še ene grozne vožnje s tistim avtubosum. »No, prav pa bomo leteli.« je nazadnje odločil oči.
Ko je mami nazadnje le prišla dol smo šli vsak po svojo metlo. »Tako, Euphy, pojdi prva, jaz pa bom zadaj. James, pojdi na sredino.« je rekel in postavili smo se. Nato smo se dvignili v zrak. Mami je za razliko od babi letela naravnost čudovito. Cela tri leta je bila kapetanka Drznvraana, svojega doma na Bradavičarki. Igrala je kot zasledovalka. Oči je bil tudi dober v Quidditchu. Igral je kot tolkač. Prav tako je bil enaka tri leta kapetan Gryfondomskega moštva-tako sta z mami postala par. Niti opazil nisem pa smo bili že nad Londonom, tako sem se zapodil v misli. Potem smo se začeli spuščati. Bili smo že skoraj na ulici pred Počenim Kotlom. Nato smo zavili levo in desno, še enkrat desno in prišli smo do tiste od zunaj zastarele gostilne. Z mami sva že pristala. »No, tukaj smo.« je rekel oči, ko je še eno pristal. Vstopili smo not. V krčmi je bili povno Čarovniko, predvsem starih. » James odlično si letel, bravo!« mi je potih rekel oči in me potrepljal po ramenu. »Pa ne, da bo mladi Potter danes postal čarovnik. Bravo, bravo.« je rekel točaj. Oči ga je poznal. »O, Rudolf kako kaj?« je vprašal oči. »Gre, gre.« je povedal in z očkom in mami se je rokoval. »Mladi rastejo kot gobe. Pottter, Potter. Poznal sem te, ko si bil še čisto mala štručka.« je rekel in se mi nasmehnil. Malo mi je bilo nerodno. Oči se je s krčmarjem začel nekaj meniti, prav tako mami z neko čarovnico, češ da so zmajeve luske slabe za kožo. Medtem sem se obrnil stran. Zanimalo me je kje je Alisha. Je morda pozabila, da gremo skupaj? Ali je mogoče že opravila nakupe? Mogoče z Alexom? A takoj sem se nehal spraševato. Po stopnicah iz sob Počenega kotla so prišli Alisha, Emily in Loren. »Živjo, James!« je zaklicala Alisha in presenečeno sem se zdrznil. »O, živjo!« sem jo pozdravil nazaj. »Pa ste le prišli!« je zaklical oči. »Ste nas dolgo čakali?« je vprašal Alishin oči. »Ne, ne seveda ne.« je odgovoril oči. Potem sta se mami zaklepetali in prav tako očeta. »Joj, komaj čakam, da dobimo palice!« je rekla Alisha, ko smo se pogovarjali. »Jaz jo že imam.« je rekla Loren. »Pridite gremo!« jo je takrat prekinil oči. Ko smo prišli dmo majhnega dvorišča je oči s palico trikrat udaril po določenih opekah. Zid se je začel premikati in odpirati. »Dobrodošli v svetu Čarovnikov!« je skoraj zavpil Alishin oči. Vsi smo se zasmejali. Ulica je bila odprta in lepa. Trgovine so bile stisnjene skupaj, a vse to me je nekako spominjalo na domačnost. »Kam gremo najprej?« se je čez čas oglasila Alishina mami. Iz svojega nahrbtnika smo vsi; jaz. Alisha, Emiliy in Loren vzeli svoje sezname. Alisha ga je naglas prebrala medtem, ko sem si jaz ogledoval svojega:

UNIFORMA
Učenci prvih letnikov potrebujejo:
1. tri navadne delovne plašče (črne)
2. navaden špičast klobuk (črn) za dnevno rabo
3. par zaščitnih rokavic (iz zmajevega usnja ali podobne kakovosti)
4. zimski plašč (črn, srebrnimi zaponkami)
Ne pozabite, da morajo biti na vseh oblačilih učencev njihove imena.

KNJIGE
vsi učenci morajo imeti po en izvoda naslednjih knjig:
Miranda Kragull: Čarovniški uroki za prvi letnik
Mathilda Malhaar: Zgodovina čarovništva
Adalbert Kwasallo: Teorija magičnega
Emeric Schalter: Spreminjanje oblike za začetnike
Phyllida Spore: Tisoč čarobnih zelišč in gob
Arsenius Meshey: Čarovniški napitiki in napoji
Salamander Scamander: Magične živali in njihovi ekosistemi
Quentin Trpett: Priročnik za obrambo pred mračnimi silami

Druga oprema:
1 čarobna palica
1 čarovniški kotel (iz kositra, standardizirane velikost št.2)
1 garnitura steklenih ali kristalnih epruvet
1 medeninasta tehtnica z utežmi

Učenci smejo s sabo prinesti tudi sovo ALI mačko ALI krastačo.

STARŠE OPOZARJAMO, DA UČENCI PRVIH LETNIKOV NE SMEJO IMETI LETEČE METLE!

»Po mojem je najboljše, če gremo najprej vsi k madan Malkin.« je predlagala Loren in strinjali smo se. Tako smo se odpravili do majhne trgovinice. Ko smo vstopili je nad vrati pozvočkljalo. Prostor je bil razdeljen na dva dela, šivilnico in prodajalnico. Notri je dišalu po svežem blagu in zmajevem usnju. »Dober dan!« nas je nekoliko živčno pozdravila madam Molkin. »Greste na Bradavičarko?« je nadeljavala še preden ji bi lahko kdor koli odzdravil. »Tako je. Potrebujemo 3 uniforme za prve letnike in 1 za tretjega.« je povedal Alishin oči. »Mi prosim pokažete sezname?« je zdaj nekoliko bolj mirno rekla. Podal sem ji svojega. »Hvala dragec. In oprostite, malo sem živčna. Polne roke dela imam.« je rekla. »Ni problema, ni problema.« je rekla moja mami in se ji prijazno nasmehnila. »Aha, torej plašči, še eni plašči...« in potem si je še nekaj mrmrala naprej. »Ljubica, bi stopila naprej, da ti vzamem mere?« je vprašala in pogledala Emily. Ta se je samo premaknila naprej in stopila na neko stopnico. Medtem, ko ji je odvzemala mere je k meni stopila Alisha. »Joj, nekako sem živčna zaradi palice.« je nervozno povedala. »Mhm.« sem nekaj zamrmral, saj je madam Molkin buciko skoraj zapičila v Emily. »Kakšna misliš, da bo tvoja?« sem jo nato vprašal. »Nimam pojma.« je rekla in zmajala z glavo. »Jaz tudi ne.« sem rekel in se zasmejal.
Potem ko smo vsi opravili s plašči nam je Malkinova rekla, da naj po njih pridemo čez eno uro. »Odlično, ravno prav, da nakupimo še ostale stvari.« je veselo rekel moj oči. »Gremo zdaj v Lepopis in Pivnik?« je še vprašal in prikimali smo. Tako smo šli do trgovne. Notri je danes stal lep mladenič. »Kaj bo dobrega?« je prijazno vprašal, ko smo prišli do pulta. »Tri komplete učbenikov za 1 letnik in enega za tretji, prosim.« je povedala Alishina mami. »Takoj.« je rekel in se odpravil za zaveso pri pultu. Po petih mituh so po zraku na pult prileteli štirje kupi knjig. Vsak je vzel svojega. Zahvalili smo se prodajalcu in se odpravili na ulico. Ko sem vse stlačil v svoj nahrbtnik pa smo šli še po kotle, epruvete in tehtnice. V trgovinivci so bili predvsem pripomočki za napoje. Prodajalec je bil temačen in brezizrazen, niti približno tak kot tisti iz Lepopisa in Pivnika. »Kaj želite?« je vprašal. »Trije čarovniški kotli velikosti 2, 1 garnitura epruvet in ena medeninasta tehtnica z utežmi, trikrat.« je povedala moja mami. Prodajalec ji je vse podal, pri tem se njegov izraz na obrazu ni niti za sekundo spremenil. Mami je vsakemu dala svoj kotel in plačali smo. »Zdaj pa še palice.« je rekla Loren, ko smo končno prišli iz te temačne trgovine. »Loren, bi šla ti z njimi?« je vprašala Alishina mami. »Ni problema.« je rekla in se nam prijazno nasmehnila. »Mi gremo še po črnila, peresa in pergamente.« je povedala njena mami. »Se dobimo v sladoledariji. Loren, saj veš kje je to?« je vprašala Alishina mami. Deklica je prikimala.
Tako smo se odpravili do Olchenbata. Ko smo prišli do tja je Alisha vprašala: »Kdo bo šel prvi?« je vprašala. Vsi smo se tega zelo veselili, amapk po drugi strani je bil v nas kanček živčnosti. »No, pa grem jaz.« se je opugumila Alisha. Vstopila je v trgovino. Spet mi je čez glavo švignila misel v katerem domu bom. Pa v katerem bo Alisha? Tako sem si želel, da bi bila oba v Gryfondomu. Čim se se vrnil iz svojega razmišljujoče, sanjaškega sveta je iz trgovine stopila Alisha. »Palico imam! Postala sem čarovnica!« je zavpila in nekaj ljudi se je obrnilo proti nam. »Bravo!« sem ji čestital in ji hotel podati roko, ona pa me je objela. Vrnil sem ji objem. Nasmehnila se mi je, potem pa sta ji čestitali še sestri. Alisha me je objela! Še vedno nisem mogel verjeti. »Gremo lahko zdaj jaz?« je vprašala Emily in me vprašajoče pogledala. »Ni problema.« sem rekel in ji pokimal. »No, kakšna pa je tvoja palica?« sem vprašal Alisho. »Enajst centimetrov in pol dolga, magnoljin les, vpogljiva in jedro iz samorogove dlake.« je definirala svojo palico. »Super, čestitam!« sem rekel. »Tako sem ponosna nate!« je rekla še Loren. »Kaj pa tvoja?« sem vprašal še Loren. »Dvanajst centimetrov dolga, hrastov les, rahlo vpogljiva in jedro iz kite zmajevega srca.« je opisala svojo palico. »Lepo.« sem rekel. Takrat je iz trgovine prišla nasmejana Emily. »Čarovnice sem! Čarovnice sem!« je zavpila. In spet se je začelo enako čestitanje. »Kako sem ponosna na vaju!« je rekla Loren in sestri je že petnajstič stitsnila k sebi. »Zdaj pa še jaz.« sem rekel. »Srečno!« je rekla Alisha in se nasmehnila. Ko sem vstopil v ta velik prostor poln škatel je bil Olchenbat že za pultom. Notri je dišalo po lesu. Po škatlah v skaldišču je bilo veliko pajčevin. Videlo se je, da je bil že malo star. Mojster palic je imel povešena lica in rahlo sive lase. Imel je rokavice iz zmajevega usnja. »Mladi gospodič Potter! Pozdravljen.« me je veselo pozdravil. »Dober dan.« sem nekoliko zadržano rekel. »Pa sem te le dočakal v moji trgovini. Kot predvčerajšnem se zdi ko sta tvoja starša tukaj kupila svoje palice. Takrat je tukaj sicer delal še moj oče, a pomagal sem mu. Ja, ja. No, spomnim se vsake prodane palice.« je povedal, kot bi se to naučil na pamet in zdaj odigral. »No, greva zdaj k tvoji palici.« je nato rekel. Vzel je eno iz najbližje police in mi jo podal. »No, zamahni.« me je spodbujal. Zamahnil sem s palico. Iz police je izstrerilo par knjig. »Se opravičujem.« sem hitro rekel. »Ah, ni problema. No, poskusi tole. Lipin les, kite zmajevega srca, rahlo prožna, triindvajset centimetrov.« je opisal palico in mi jo podal. Zamahnila sem in vaza z ovenelimi rožami je počila. Zdrznil sem se, Olchenbat pa je palico uperil v vazo in zaklical: Corectium. Vaza je bila v trenutku spet kot nova. Olchenbat mi je dal še veliko palic za poiskusit. Potem, ko je bila že sedma pa je rekel: »No, če tale ni prava so bunkeljni čarovniki.« je obupano rekel. »Torej, enaindvajset centimetrov dolga, mahagonijev les, jedro iz feniksova peresa in je rahlo prožna.« je opisal palico in mi jo podal. Zamahnil sem in iz palice se je izlila rdeča svetloba. Oblilo me je zadovoljstvo. To je bila prava palica. To je bila moja palica. »Oho, bravo. No, tale je prava. Čestitam, zdaj si pravi čarovnik.« je rekel in podal sem mu jo. »Hmm, če se ne motim-kar se redko zgodi, glede palic-bo zelo dobra za spreminjanje oblike oziroma za transfiguracijo.« je povedal in si ogledoval palico. Sparvil jo je v škatlo, ki jo je z uroki očistil in jo zavil. »Srečno pri čaranju, Potter. In ne pozabi palica izbere čarovnika. Nasvidenje!« me je pozdravil. »Hvala, nasvidenje.« sem se mu zahvalil in odšel iz trgovine. »Dobil sem palico!« sem zavpil, ko sem prišel ven. Oblil me je plaz čestitanja. Medtem, ko smo hodili proti sladoledariji smo se večinoma pogovarjali o palicah.
Ko smo prišli do slaščičarne sta mi mami on oči čestitala in skupaj smo si ogledovali palice. Vsak je tudi natančno opisal kako je potekal njegov obisk. Vsi smo bili neskončno veseli. Ko smo pojedli sladoled pa smo se vsi skupaj odpravili v Gringott. V njem sem bil prvič in zato je bilo vse še toliko bolj vznemerljivo. Ko smo prišli notri je tam seveda bilo polno goblinov. Vsak je prešteval nek kupček denarja. »Joj, še vedno ne morem verjet kako se nikoli ne zmotijo.« je pripomnil oči in mami se je zasmejala. Stopili smo do enega iz med goblinov. Bil je prav nekoliko srhljiv. »Dober dan. Radi bi prišli do trezorje Jamesa Fleamonta Potterja.« je rekel oči in videlo se je, da je poskusil malo omehčat goblina. »Še enkrat ponovite ime.« je rekel z čudaško, s srhljivim glasom. »James Fleamont Potter.« je ponovil oči. »Številka trezorja?« je vprašal goblin spet s tistim groznim glasom. Oči se je obotavljal in videlo se je, da je verjetno pozabil. Na pomoč je priskočila mami: »Dvesto eninsedemdeset,«. Še sreča, da jo imamo, sem pomislil. »Imate ključ?« je še vprašal. »Seveda.« je pritrdil oči in ga pokazal goblinu.
Tako smo šli z enim od goblinov. Usedli smo se na tisto sredstvo, ki je najbolj spominjalo na vlakec. Peljali smo se tako hitro, da sem mislil, da me bo vsak čas vrglo dol. Nazadnje smo le prišli do trezorja številka 271. Prvi je iz 'vlakca' izstopil goblin. »Ključ prosim.« je rekel. Očka je iz žepa izvlekel ključ in ga podal goblinu, ta je odprl trezor. Notri sem prišakoval komaj kakšen guld, a na moje zelo veliko presenečenje je bilo notri kar precej zlata. Na široko sem odprl usta in oči. »No, James, kar vzemi...Kakšnih 20 guldov bo dovolj...« je rekel kar nekam ponosno. Pokimal sem mu, on pa je zamahnil s palico in pričaral majhen mošnjiček. »Izvoli.« je rekel in mi ga podal. Malo bolje sem siga ogledal in opazil, da na njem piše J. F. P., kar je verjetno pomenilo James Fleamont Potter. »Uau, kako je lep. Hvala.« sem rekel očiju in se nasmehnil. Potem sem segel po guldih in jih spravil v mošnjiček. Šele takrat sem se spomnil, da je tukaj goblin. Nato smo se spet usedli v tisti 'vlakec' in se odpeljali nazaj.
Ko sve z očijem prišla ven iz Gringotta naju je tam že čakala mami. »O, pa sta končno prišla.« je zadovoljno rekla. »Šla sem tudi do najinega trezorja.« je povedala in očiju podala kar velik mošnjicelj, ki je izgledal kar težek. »Kako imata skupni trezor? A ni, da ima vsak. Čarovniksvojega?« sem vprašal. »Ja, no.dokler se ne poročiš. Takrat se tvoja trezorja združita in sta povezana. No, tudi, če sta na drugem koncu skozi njiju vodi čisto kratekhodnik. Tako lahko jaz grem v maminega in ona v mojega.« mi je razložil oči. »Aha. Kje pa je Alisha?« sem vprašal. »V Počenem Kotlu nas čakajo. Tam bomo skupaj povečerjali. Gremo?« je rekel in šli smo.
Pri večerji smo se zelo zabavali. In najbolj me je presenetilo, da sem se skoraj cel čas. Pogovarjal z Alisho, brez Emily in Loren. Ti dve sta diskotirali o domovih, midva pa o Bradavičarki in Quidditchiu.
Ko smo pojedli pa je oči rekel, da bomo potovali s Frčaškom, ker imamo preveč prtljage. Poslovil sem se od Alishe in prvi segel po prahu. Stopil sem v kamin in zavpil: Nadlasycca Merlinova sedem! In čez nekaj trenutkov sem se zavrtel v kamin potem pa pristal v kaminu naše dnevne sobe.

LILY
»K-k-kaj?« sem zmedeno vprašala. »Čarovnica si.« je odgovoril fant. Namenila sem mu zelo čuden pogled. »Pridi.« je rekel in mi nakazal naj mu sledim. »Se lahko vsaj predstaviš?« sem ga vprašala. »Robaus Raws.« je odgovoril brez kakršnegakoli opravičila. »Bi se lahko še ti predstavila?« je vprašal in medtem zrl nekam v neznano. »Aha, em...Lily. Lily Evans.« sem mu odgovorila. »Hočeš pojasnilo?« je rekel in govoril je resno brez kakršnegakoli sočutja, da sem pravkar izvedela nekaj o čem se mi ni niti sanjalo. »No, pridi. Stvar je zasebna.« je povedal. Prikimala sem in šla sva za drevo. Nisem vedela, da je bilo za hribom jezero. Šla sva k jezeru in se usedla. »No?« sem ga spodbujala, da mi pove. »Čudno je bunkelju, ki je v bistvu čarovnik razlagati o čarovniškem svetu.« je rekel bolj sam sebi, a tako je v mojo glavo vlil še novo dozo vprašanj. »Bunkelju?« sem vprašala, to me je najbolj zanimalo. »Seveda, kje naj sploh začnem?« se je spet pogovarjal sam s sabo. »Bi mi že povedal?« sem ga vprašala. To je bil eden od najbolj čudnih trenutkov mojem življenju. Z neznacem, ki je baje čarovnik sedim ob jezeru, za katerega sploh nisem vedela, da obstaja in razlaga mi, da sem čarovnica. »No, poleg tega sveta obstaja še en. Čarovniški. Tam so čarovniki in čarovnice. Nekateri so tisti, ki so se tam rodili in, katerih predniki so že od nekdaj tam. Nekateri pa so postali čarovniki, ker jim je to...usojeno. Niti meni ni znano kaj izbere tuje čarovnike, a enostavno pridete v naš svet in tam živite. No, in to si ti.« je razložil. Nekaj časa sem ga samo gledala z zelo izbuljenimi očmi. »Misliš resno?« sem nazadnje vprašala. »Čisto resno.« je rekel. »Ampak, zakaj sem za to, da sem, no čarovnica izvedela komaj zdaj?« sem vprašala. »Zato, ker greš letos septembra na čarovniško šolo.« je povedal. »Kaj? Čarovniška šola obstaja?« sem vprašala. Vse se mi je zdelo vedno bolj noro. »Res obstaja. In na tisto šolo katero boš šla ti, no pravijo, da je ena najboljših. In v čarovniškem svetu je še veliko drugihu stanov, ampak zdaj to ni najpomembneje... Morem ti povedat, da boš jutri ob enajstih zjutraj nekaj prejela. Zdaj me boš vprašala, kaj, ne morem ti povedat, boš videla.« je dokončal. Hotela sem se obnašati povsem razumno, kot, da vse dojemam, ni mi povsem uspelo. »Kaj pa moja sestra? Je tudi ona...čarovnica?« sem vprašala. »Ne.« je rekel povsem ravnodušno. »Dobro, pojutrišnem se dobiva tukaj ob istem času, zmenjeno?« me je vprašal. »Zmenjeno.« sem pritrdila in po pol ure se je končno nasmehnil, sicer čudno, a se je. »No, zdaj pa grem,« sem rekla in odšla. Vso pot do doma sem razmišljala o tem kar mi je rekel in končno sem se začela vsega zavedat, čarovnica sem. Čarovniške sposobnosti imam. Septembra ne grem na srednjo šolo (v angliji je se srednja šola reče predmetni stopnji...), ampak na čarovniško šolo. Nenadoma je mojo glavo oblil kup vprašanj o vsem tem. Kje sploh je ta svet? Je skrit? Kako bom prišla tja? Kaj bom jutri dobila? Mogočw odgovore na vsa ta vprašanja? Najbolj pa me je bilo strah tega, da Petunija ni čarovnica, če se le ta fant ni motil. Ozrla sem se po parku, po katerem sem hodila. Spomnila sem se vseh lepih trenutkov, ki sem jih tukaj preživela z mojo sestro. Zdaj pa sem se spomnila kaj sem ji rekla preden sem se srečala z Robausom. Skozi mojo glavo je šinil ta spomin in vame je nasedla žalost. Zakaj sem ji morala karkoli reči. Vedno je bila tako prijazna do mene, zaščitniška, včasih preveč, ampak kako sem ji to splohlahko očitala. Pomislila sem kako bi bilo, če bi bila Petunija mlajša od mene. In vedela sem, da bi jaz bila enaka. Ampak to me še vedno ni potolažilo od dejstva kaj semji prej rekla. Na vso. Moč sem se ji hotela opravičiti, ampak zdelo se mi je kot, da ne obstaja opravičila za kaj takega. In poznala sem Petunijo. Bila je oseba, ki bi vedno pomagala ljudem in vedno jo je prizadelo, če njene pomoči kdorkoli ni hotel. Zdaj pa njene pomoči ni hotela njena sestra. Vedla sem, da me je Petunija imela rada, bolj kot karkoli. Ampak rada sem jo imela tudi jaz. Čeprav je bilo tisto kar sem ji rekla, no bilo je kratko in zdelo se je ne pomembno, a imelo je še kakšen pomen. Začela sem teči, čisto avtomatsko, verjetno zato, ker sva tudi s Petunijo vedno tukaj začele tečt. Komaj zdaj sem se zavedala, da mi je po licu spolzela debela solza. Solza žalosti. Ko sem prišla do vhoda naše hiše sem videla luč, ki je sijala iz podstrešja. Tam je bila Petunija,vedela sem. Zdaj se je iz mene izlilo še več solz. Petunija se je na podstrešje skrila vedno, ko je bila žalostna ali pa je nekaj naklepala. Takrat pa se je iz neba vlil dež. Tako se je lep poletni dan spremnil v turobnega. Natanko tako, kot moje počutje. Stekla sem v hišo in v mojo sobo in vse v svoj dnevnik izlila vsa svoja počutja.
________________________________________________________________________
Upam, da vambo del všeč:grin:

Ne pozabite:
- Lajkat, če vam je bila zgodba všeč:heart:
- Komentirat, če vam je/ni bil všeč:speech_balloon:
- Se naročti name, če želite ostati na tekočem z mojo zgodbico:bell:
LY, Ulala:gift_heart: