Harry je razložil »Ja, ona živi v ulico proč od Rožmarinove 4. Dela kot prodajalka. Videl sem jo že stokrat. Ampak vedno se je iz neznanega razloga izdajala za Myro. Pravzaprav je precej prijetna. No, je bila.« »Dobro potem« je začela Hermiona z mirnejšim glasom »Harry kako obiskana je tista trgovina. Ne moremo priti noter in vsem na očeh ohromiti prodajalke.« »Nikoli ni veliko ljudi, bolj ali manj je prazna.« je povedal. Ko so pretehtali vse možnosti so se udejanjili na Rožmarinovo ulico in šli peš proti trgovini. Na njihovo srečo, v njej ni bilo nikogar razen iskane prodajalke. »Živjo Myra.« je rekel Harry. »Harry, moj bog kako si zrasel, sploh te nisem prepoznala. Kaj te je prineslo sem? Petunija mi je povedala, da si se preselil.« je rekla z glasom, ki ga uporabljajo babice ko ti ponujajo bombone. »S prijateljema, sem te prišel malo obiskat. Gre za precej zasebne zadeve. Bi te motilo, če za nekaj časa zapremo trgovino?« je rekel Harry s tako normalnim glasom kot ga je premogel. »Ja seveda kaj je narobe?« je rekla profesoričina hčerka, medtem, ko sta Ron in Hermiona že začela spuščati žaluzije in zaklepati vrata, vse na bunkeljski način. »No, Myra oziroma Amelia, če te pokličem po pravem imenu…« je začel Harry, ko ga je Amelia prekinila. »Torej, si me razkrinkal. Nikar ne misli, da sem slučajno odprla trgovino ravno tukaj in ravno pred osmimi leti. Ja Harry, vem, da imaš stike z mojo mamo, če ji lahko sploh tako…« »Hromi« je rekla Hermiona in prodajalka je padla na tla. Zvazali so jo in se izdejanjili v Sv. Munga, da pridejo, do profesorice. Do njih je prišla medicinska sestra »Pozdravljeni, minister vas je napovedal« je rekla in jih popeljala do bolniške sobe. Ko so vstopili so na postelji zagledali profesorico z prevezo na obrazu. Njeni sivi lasje običajno speti v strogo figo so spuščeni počivali na njenih ramenih. Namesto temno zelenega plašča pa je nosila svetlo modro bolniško haljo. »Potter…« več ni izdavila. Njeno hči so postavili na stol in vanjo merili s palicami. Kmalu se je zbudila. »Kaj ste naredil z mano!« je takoj začela potem pa je zagledala svojo mamo. »Nočem biti v istem prostoru kot ona.« je prhnila.

Tukaj je nov del upam, da vam bo všeč.