Hej,
ta del je malo bolj kratek, je pa bolj napet. Upam, da vam bo všeč.

Naslednje dneve je bilo ves čas sončno in čas so preživljali z igranjem quiditcha. Hermiona je ugotovila, da to ni igra zanjo in je samo gledala kako so igrali Ron in George proti Harryju in Ginny. Tisto popoldne je bilo tudi tako. Le, da je bilo oblačno. Igrali so in lokl je zletel mimo sadovnjaka in se po hribu skotalil v gozd. Ginny, ki je bila najbližje ga je kar na metli šla iskat. Fantje so zleteli na tla, da bi jo počakali. Zagrmelo je. Harry je rekel »Grem pogledat kje je Ginny, preden začne deževati.« Tako je zletel na njegovi Ognjeni streli proti gozdu. Nekaj časa je letal potem pa je zaslišal krik. Naglo se je oziral okoli in leel proti zvoku. »Ginnyyyyyyyyyyyy!« Videl je rdeče lase, blizu pa rjavo postavo. Približal se je. Začelo je deževati. Proti Ginny je z šapami mahal medved. Hitro je zletel tja. Medved je zamahnil in opraskal Ginny čez bok. Harry ni razmišljal. Zletel je tja jo dvignil s tal in posadil na metlo. Deževalo je in pihalo ter preveč oddaljena sta bila od Jazbine. Oziral se je okoli, da bi našel primerno zavetje in zagledal nekakšno jamo ali votlino. Zletela sta tja. Ginny, ki se ga je držala se je tresla in ni vedel ali od strahu, mraza ali obojega. Ko sta priletela v votlino je Ginny sedla Harry pa je obdal jamo z nekakšnim urokom, da nihče nebi ogel priti vanjo. Ni si želel ponovnega srečanja z medvedom. Nato je slekel jopo in z njo pogrnil Ginny, ki se je naslonjena ob steno jame še vedno tresla. »Lumos« šele ko je razsvetlil votlino je videl, kako grdo je Ginny popraskana. Kako, da se ni naučil nobenega zdravilskega uroka. »Si vredu, te boli?« jo je zaskrbljeno vprašal in sedel na tla. »V r-redu sem« je rekla Ginny, ki se je še vedno tresla. Nato je po jami poiskal veje in dračje in ga postavil na kup. »Gorecis« je s palico zamahnil proti kupu in ta je zagorel. Kmalu je jama postala toplejša, kljub nevihti, ki je še vedno divjala zunaj. Tedaj je opazil, da Ginny nima metle. »Kje pa je tvoja metla?« Jo je vprašal. Spregovorila je z ne več tako tresočim glasom: »Iskala sem lokl in metlo naslonila na skalo tam blizu. Potem sem za sabo zaslišala tresk in se obrnila, za mano pa je stal medved pod njim pa polomljena metla. Še dobro, da si prišel.« Pogledal je ven. Nočilo se je. Ko bi le znal pričarati govorečega varuha.

Upam, da vam je bil ta del všeč.