S sestrično sta počasi vstopili v mračno trgovino. Sicer bi lahko preprosto stopili noter, vendar se je obema zdelo, da si skrivnostni prostor zasluži previdnost.
V polmraku, ki je vladal v trgovini kljub vročemu opoldanskemu soncu, katerega svetloba se iz neznanega razloga ni prebila skozi stekla, je lahko Victoria razločila samo police, od tal do stropa založene s podolgovatimi škatlicami, stol, ki je osamljen stal v kotu prostora, in mizo, očitno za palice, ki kupcu niso ustrezale. Prostor je osvetljevala ena sama namizna svetilka, ki je stala na robu lesene mize. Victoria ni opazila nobenega prodajalca ali katere koli druge osebe, ki bi lahko bila v trgovini.
Toda v trenutku, ko se ji je ta misel naselila v glavo, je izza ene izmed bližnjih polic zaslišala hrapav glas: "Dober dan."
Victoria je trznila in se ozrla za glasom. Tam, v kotu trgovine, je zagledala zgrbljenega starčka, ki se jima je z lahkotnim korakom približeval. Šele, ko je prišel v doseg svetlobe, ki jo je oddaljala šibka svetilka, si ga je Victoria lahko ogledala; imel je do brade dolge sive lase in osupljivo modre oči, obraz pa so mu krasile globoke gube. Oblečen je bil kot fantje v petnajstem stoletju, v srajco in frak, na glavi pa se mu je pozibaval polcilinder.
Ponudil jima je roko in Victoria jo je stresla prva. Tudi Daenerys jo je, pa čeprav je Victoria opazila, da z odporom. Vendar se je zdelo, da možak tega ni opazil; še naprej je z zanimanjem zrl najprej v eno, potem pa v drugo. Čez nekaj časa so se njegove oči končno ustavile na Victorii.
"Victoria Lestrange Duarte," je rekel s svojim hripavim glasom, iz katerega je iz nekega razloga velo spoštovanje. Rahlo je sklonil glavo in Victoria ga je nevede posnemala.
Možak se je zdaj ozrl tudi proti Daenerys in tudi njej rahlo sklonil glavo, čeprav bolj iz vljudnosti kot iz spoštovanja.
"Daenerys Dalton," je rekel in Victorio je presenetilo tako pomanjkanje spoštovanja kot ton, s katerim je izrekel sestričnino ime: kot bi ji nekaj zameril.
"No, zagotovo sta prišli po palici," je menil gospod in obe sta prikimali. "Seveda, seveda... Letos gresta na Bradavičarko, kajne? V kateri dom si želita?"
Obe je premeril, kot bi že povsem vedel, kam ju bodo vtaknili, in tokrat se je prva oglasila Daenerys: "Jaz bom počakala, da razglasijo, katera sta nova domova; poleg tega pa si ne želim nikamor posebej, nočem preveč upati."
Olchembat je priprl oči: "Zelo modro, otrok." Daenerys je nekoliko zardela ob pohvali in Victorii ni ušlo, kako se je skrivaj vzravnala.
Zdaj se je možak obrnil k Victorii in jo vprašal: "Pa ti?" Mogoče je pričakoval enak odgovor, mogoče je pričakoval točnega; Victoria pa se je vseeno odločila, da bo odgovorila po resnici.
"Meni se zdijo domovi na Bradavičarki preveč enolični: eden je za pogumne, drugi za pametne, tretji za zlobne in četrti za zveste. Kaj če nekdo ni samo eno? Kaj če zvestega, pogumnega in vseeno nekoliko zlobnega dajo v Spolzgad, pa se bo počutil izobčenega, ker ni samo zloben? Pri veliko ljudeh se Izbiruh ne more odločiti: preveč vsega so. Meni je čisto vseeno kje pristanem, samo da ne bom izobčena, če bom tudi sama preveč vsega."
Ko je končala s svojim govorom, je Victorio Olchembat gledal s skrajno nenavadnim izrazom: bil je nekaj med osuplostjo, ponosom in zamišljenostjo. Na koncu je rekel samo: "Na to vprašanje vsi odgovorijo drugače: nekaterim je vseeno, drugi so povsem prepričani, kam bi radi, tretji pa bodo počakali. Ampak še nikoli nisem slišal takega odgovora."
Victoria je to vzela kot pohvalo in sodeč po možakovem izrazu na obrazu je to tudi bila.
"No, zdaj pa palice." Plosknil je, da je zazvenelo, nato pa začel tekati med policami in si mrmrati neke nerazumljive besede. Včasih je Victoria lahko kakšno razločila, pa še ta ji ni povedala čisto ničesar ("Ja, ta les bi bil lahko priročen... Pa čeprav tudi dlaka ni ravno boljša... Pero...), čeprav mojstru očitno je. Včasih se je vrnil s kakšno škatlo, jo odložil na mizo, in čez sekundo spet stekel stran.
Končno se je ustavil pred sestričnama, ki sta ga v tišini opazovali, in Daenerys ponudil palico iz belega lesa. "Začnemo z mlajšo izmed deklet - poskusi tole: enaindvajset centimetrov, breza in feniksovo pero."
Daenerys je sprejela ponujeno palico in na kratko zamahnila z njo. Na začetku se ni zgodilo nič, potem pa so ovenele rože v vazi, ki je stala na mizi.
"Ne, ne, ne..." je zamrmral mojster in ji palico potegnil iz rok. Ponudil ji je drugo in s to se je zgodilo skoraj isto kot s prejšno: s stropa se je okrušil kar velik kos ometa.
"Tudi za ne bo prava," je odvrnil možak in ji v roke že potisnil novo - iz svetlo rjavega lesa in z rahlo zavitim ročajem. "Jesen, samorogova dlaka, triindvajset centimetrov."
Daenerys jo je prijela in glasno zajela sapo. Iz palice je puhnil rožnat oblaček, ki je dišal po sladkorni peni.
"Ja! Ja, tale je prava!" je srečno vzkliknil Olchembat in čez nekaj minut je Daenerys že vsa vesela odskakljala iz trgovine, da bi palico pokazala stricu in teti, ter pustila sestrično samo v mračni trgovini skupaj s prismuknjenim prodajalcem.
Tokrat Olchembat ni začel tekati med policami in si mrmrati čudne besede, temveč je nekoliko priprl oči in premeril edino stranko, ki je ostala v njegovi trgovini.
"Veš, gospodična Lestrange, samorogova dlaka je za jedro palice zelo nenavaden material. Zelo so zveste in hkrati ne morejo izvajati zlobnih kletev ali celo nedolžnih vragolij. Tvoja sestrična je očitno oseba čistega srca, zvesta in nikoli ji ne pride na misel, da bi komu škodovala. Imam prav?"
Victoria je bila prikimala, saj je zadel čisto vse, kar je Daenerys v resnici bila.
"Dobro. Skoraj bi prenehal izdelovati palice s tem jedrom, vendar preveč povedo o človeku, da bi ga kar zavrgel. O tvoji sestrični je povedal vse dobro in čeprav je dobrosrčna, se lahko zgodi, da ji palica ne bo dobro služila."
Victoria ni vedela, kaj naj bi to pomenilo. Je torej kaj narobe s palico ali Daenerys? Ampak še preden bi lahko dobila odgovor na svoje vprašanje, je Olchembat že spet začel teči med policami in zbirati podolgovate škatlice, dokler se ni čez čas ustavil in rekel: "No, zdaj pa je čas, da se posvetiva tebi, Victoria."
--
Evo, izglasovi ste tole zgodbo :blush:. Upam, da vam je del všeč, za naslednjega bo pa mogoče malo trajalo, ker sem zdajle čisto padla v neko knjigo in jo morm prebrat do konca (to ne bo vzelo toliko časa, težje bo prit skozi 'depresijo' ki sledi po tem :joy:).
Lepo se imejte!
Manon :blue_heart: