1. poglavje: NOVA JAZ
Moje oči so zamežikale ob tem pa zrle v belo steno nad mano. Nisem se morala spomniti ali je to stena moje sobe. Komaj sem držala odprte oči. Zdelo se je kot, da so zelo težke kot uteži in utrujene. Zbirala sem vse moči kar sem jih lahko, da bi ostale odprte. Počasi sem se hotela usesti na čudno posteljo. V hrbtu mi je nekaj počilo, bolečina pa me je prelila. Hrbet je bil težji od oči. Obupala sem, zato sem se leže ozrla okoli sebe. Nekdo je stal pred mano... Ne čakaj... Dva sta? Mar slabo vidim?
»Dobro jutro gdč. Kovač. Kako se počutite?« Je rekel eden od njiju. Nič mi ni bilo jasno. Bolečina v hrbtu me je še zmeraj neznosno bolela. Ogledala sem si belo haljo dveh zdravnikov. Eden je bil že nekoliko star, imel je plešasto glavo in žareče modre oči. Njegovega imena ali priimka nisem morala razbrati iz kartice. Kot, da ne vidim dobro na daleč. Fant poleg njega je bil mojih let. Imel je rjave oči in temne lase kot čokolada. Naenkrat se mi je nasmehnil. Oči so me še vedno bolele hkrati pa pekle, zaradi česa so se v mojih očeh začele nabirati solze. Obrisala sem si jih in se potrudila, da bi me nehale peči, vendar so me po praskanju po njih samo še bolj pekle. Skušala sem se zlagati, da sem v redu vendar iz mojih glasilk ni prišel niti glasek. Bila sem preveč šibka. »Aha, še vedno ste v slabem stanju...« Je rekel starejši gospod, ki je v roki držal nekakšno tabelo. Hitro je nekaj nakracal in glavo usmeril proti fantu. Ta sta se pogledala zelo resno, kot, da bi se šlo za življenje ali smrt. »Če jutri ne bo bolje, to pomeni, da je nekaj z njo hudo narobe. Potem bo morala tukaj vstati vsaj še en teden.« Prikimala sta si in kot v pozdrav segla v roko. Starejši gospod je odšel iz sobe fant pa se mi je z kratkimi koraki približeval. »Hej... Jaz sem Lan. Te kaj boli?«
»Em... No... Ne vem.« Je bilo edino kar sem spravila iz ust. Končno sem imela dovolj moči za govorjenje. Nekako mu nisem morala lagati, pa čeprav bi mu morala. Če bi lagala bi odšla od te stavbe v kateri je neznosno vzdušje, to mi je bilo jasno. »K-Kaj pa delam v bolnici?«
»Se ne spomniš? Oh joj...« Iz njegovega obraza sem ugotovila, da to, da se ne spomnim ni dobro. Zazrl se je v tla. Zdaj sem lahko njegove lase videla še bolje. Takoj se je videlo, da so skuštrani ter, da zjutraj niso bili počesani. »Avto se je zaletel v tebe...«
»Prosim? Ampak kako? Kje? Ne spomnim se... Kdo sploh sem jaz?« Sem vprašala ob tem pa ugotovila, da sem se osramotila. Lan je bruhnil v smeh. Sem zgubila tudi smisel za humor? Meni to ni bilo prav nič smešno. Ampak njegov smeh ni trajal dolgo, že čez par sekund se je končal in me resno pogledal. »Katja Kovač si. Če si se šalila, ti bo še žal! Tvoj sošolec sem bil v osnovni šoli in še pred nekaj tedni sva se videla. Ko si še imela spomin sva se srečala skoraj vsak dan, na cesti ali v parku. Stara si 17 let in jaz moram zdaj biti ob tebi češ, da bo najbolje, če je ob tebi nekdo izkušen za zdravnika kateri te pozna. Že 3 dni ugotavljamo, če je kaj hudo narobe s tabo, zdaj pa smo ugotovili, da ni nič hudega le počivati moreš, in tudi tvoja starša sta umrla...«
»Čeprav se staršev ne spomnim vem, da sem ju imela rada...« Sem naglas razmišljala. V fantove oči sem se zazrla. Prepričana sem bila, da nekaj ve. »Kdo ju je ubil?!« Čutila sem jezo v sebi. Jezo, ki more ven. Svoje svetlo-rjave lase sem vrgla naprej tako, da so prekrivali celoten obraz nato pa sem zakričala. Kadar sem žalostna spravim to iz sebe z kričanjem in jezo. Lan, ki me izgleda ni poznal tako dobro me je čudno gledal. Dvignila sem pogled. »Sem se tako obnašala tudi... Prej? Ko sem še imela spomin?«
»Ne. Bila si mirna in prijazna zdaj pa si...« Zaprl je usta in se namesto tega zagledal v okno. Saj sem vedela kaj je hotel povedati. Čisto drugačna. Besna, vznemirjena in pogumna. Ampak zdaj sem taka. Nova jaz. Lase sem si z prsti rahlo počesala. Zadihala sem in se skušala pomiriti. »Še vedno mi nisi odgovoril – Kdo je ubil moja starša?!« Vedela sem, da mi oči gorijo kot ogenj jeze, ki ta trenutek bruha na polno. Takoj sem ugotovila, da je Lan pogumen. Kako sem to ugotovila? Ves čas me je gledal v oči, ki so bile tisti trenutek polne jeze. Kar predstavljala sem si kako ga pečejo oči od vse te jeze. »Nihče ne ve kdo je ubil tvoja starša. Zdaj pa se pomiri ker, če se ne boš, ti ne bom pomagal.«
»Pomagal pri čem?« Še vedno sva se gledala. Iz oči v oči. Kolikor mu prej nisem morala lagati, bi mu zdaj od jeze še kako lahko. Zdelo se mi je, da z Lanom nisva najbolje začela. Pravzaprav sva zdaj mogoče celo postala sovražnika. Zavzdihnil je, oči pa ni spustil od mojih. »Pomagal se ti bom naravnati nazaj, da boš bila takšna kot prej. Cela šola se bo norčevala iz tebe, če boš bila drugačna kot prej.« Imel je prav. Postati moram ista kot prej, če ne me bojo vsi čudno gledali. Odmaknila sem oči. Svoje noge sem skrčila k sebi in jih objela. Zamislila sem se. V mojih očeh je zdaj še bolj gorelo, to sem čutila v sebi. »Ne potrebujem nekega važiča, ki se pretvarja, da je ne vem kakšen zdravnik, da bi bila to kar sem.« V tistem trenutku me ni zanimalo mnenje drugih. Ni me zanimalo, če se bo cela šola norčevala iz mene samo, da ne bom s tem važičem. Brez ene same besedice je odšel iz sobe, tako hitro kot val na morju. Aha, zdaj pa se dekleta, ki so skoraj umrla v prometni nesreči pusti sama v sobi? Samo še to se je manjkalo. Saj ne, da pogrešam Lana ampak lahko bi prišel kakšen drug zdravnik. Šele zdaj sem opazila, da mlad najstnik na moji desni spi v sosednji postelji. Najbrž se je vozil z motorjem pa se je zgodila nesreča saj je bil v celoti povit. Na njegovi desni je bila še ena prazna postelja. Če bom že bila tukaj en teden sem vsaj upala, da bom dobila kakšno družbo. »Uh, rad bi mi pomagal postati ista kot prej... Beda. Stavim, da v resnici ne zna nič pomagati.« Sem se vstala iz postelje in v jezi brcnila v posteljo z prsti na desni nogi. Najstnik na moji desni je še vedno spal. Sploh nisem pomislila na to, da je bolečina v hrbtu in v očeh skoraj izginila. Mislite, da bom zdaj kot kakšna prijazna punčka zaklicala »Na pomoč!!!« od bolečine v prstih? Ne. To sem nova jaz. Od zdaj naprej bolečina ne obstaja. Vsaj za mene ne.

Skušala sem se spomniti kaj o meni. Nekaj po katerem bom vedela, da sem to jaz in ne dekle, ki je izgubilo spomin. Bolečina me je znova udarila. Tako močno, da sem sama od sebe padla na posteljo. Nisem se ji morala upreti pa, če sem se trudila po vsej svoji moči. Z rokami sem se prijela, da bi ostala sede. Celo roke niso bile močne, zato sem se sesula na posteljo. V ležečem položaju sem se še malo bolj razgledala po sobi. Na moji desni je bila nočna omarica na kateri je bilo pismo in nekaj barvnih rož. Na moji levi je bila majhna mizica z kozarcem vode, pred mano na steni pa velika stenska ura, ki je kazala 18:06. Ob robu je bila črna v sredini pa bela. Prijela sem kozarec vode in rahlo popila nekaj požirkov. Dvomim, da mi bo pomagala vendar je vredno poskusiti. Takoj zatem sem poprijela za pismo. Imam dovolj moči, da lahko berem? Odprla sem navadno belo kuverto. »Kakšen dolgčas... Zakaj so kuverte vedno bele?« Sem si zamrmrala ter zmajala z glavo. Če je vse vedno enako, je meni vedno dolgočasno. Zato imam tudi rada, da sem jaz drugačna od drugih ali, da imam drugačne barve sten. Sicer ne vem, če sem, ko sem bila še jaz mislila tudi tako, ampak zdaj mislim tako in verjamem, da moremo biti ljudje različni. Ko sem odprla kuverto sem jo od jeze, da sem v bolnici in, da se ničesar ne spomnem kar raztrgala listek v njej pa obdržala. Začela sem brati:

*i* Draga Katja!
Izvedela sem, da si v bolnici. Je vse v redu? Baje te je zbil avto, nekaj minut za tem, ko sta umrla tvoja starša. Joj skoraj bi pozabila, more res Lan biti s tabo v sobi kot tvoj osebni zdravnik? Si kar predstavljam kakšna si do njega, ker si ti tako prijazna. Daj no, bodi pogumna, ne bodi sramežljiva! Vem, da se bojiš zdravnikov, ampak to je edina možnost. Upam, da je s tabo vse v redu, ko boš pri volji pa mi prosim odpiši, da vem, da si v redu.
Lepo bodi, tvoja prijateljica Sara *i*

S tem pismom sem izvedela, da sem prej bila res mirna in prijazna ter, da sem se bala zdravnikov. Zdaj sem čisto nasprotje. Do Lana sem bila nesramna, zdravnika pa bi celo udarila, če bi bilo potrebno. Listek sem začela mečkati v rokah. »Ne.« Sem zamrmrala in zabrisala listek v drugi kot sobe. »Če sem bila prej mirna in prijazna ter sem bila prijateljica z njo, pomeni, da sem si s Saro čisto različna. Sedla sem na posteljo. Spet ni bilo bolečine. Počasi mi je to šlo na živce. Enkrat imam bolečino, drugič spet ne. Vstala sem se iz postelje, nekje globoko v sebi še vedno besna. Po nekaj metrih hoje sem že sedla na stol ob mizi, ki je bil namenjen zdravnikom. Lesena miza mi ni bila prav nič všeč. V mizi je bil predal. Potegnila sem ga. V njem je bilo nekaj map in polnih popisanih listov s pisali. V roke sem prijela eno pisalo praznega papirja pa ni bilo zato nisem imela izbire kot, da poberem zmečkan listek, ki mi ga je napisala Sara, obrnem listek na drugo stran in tam pišem. Ko sem ga iz kepe razvila nazaj v raven listek sem sedla. Moje skuštrane svetlo rjave lase sem si popravila za uho, da me nebi motili. Začela sem pisati:

*i* Zdravo Sara!
Tukaj Katja. Druga Katja. Katja, ki te ne pozna in ne ve kdo si, vendar je še vedno ista. Da razložim... Ko sem se zbudila se nisem spomnila ničesar. Vedela sem lahke stvari kot kaj je voda, kako se pije, kaj je šola, abeceda... Nisem pa vedela kdo sem in kaj delam tu. Ko sem na nočni polički videla pismo in ga prebrala nisem vedela kdo si, ne vem kakšna si... Ampak vem, da, če si bila prej z mano prijateljica ne moreš biti več. Zakaj? Ker sem postala čisto drugačna oseba. Zelo sem pogumna, zdravnikov se sploh ne bojim poleg tega pa sem Lana nagnala iz moje sobe. Hotel mi je pomagati postati ista kot prej. Raje imam, da se mi cela šola smeji kot pa, da sem s tem važičem...
Lep pozdrav, Katja *i*

Pismo sem še enkrat prebrala. Sploh ni napisano tako elegantno kot njeno. Si kar predstavljam v kakšnem šoku bo, ko bo ugotovila, da sem izgubila spomin. Tudi, če zdaj ni več je bila moja prijateljica, ki jo je skrbelo zame. Vrata so se odprla. Obrnila sem se. Tam sem videla starega gospoda z plešasto glavo, ki sem ga danes že enkrat videla. Gledal me je kot, da je nekaj zelo čudnega na meni. »Zakaj niste v postelji?! O moj bog! Takoj v posteljo, saj še niste zdravi!«
»Prav, saj bom šla nazaj v posteljo samo prosim ne vikajte me.« S prstom je pokazal na neudobno posteljo, brez kakršnekoli besede. Najraje bi mu povedala svoje mnenje, vendar vem, da bi me potem izgnali iz bolnice. »Imate kaj za brati? Kakšen časopis?« Sem vprašala, ko sem se ulegla v posteljo ter se z njo pokrila. Gospod se je prijel za brado kot, da bi hotel pomisliti. »Naj pogledam...« Njegove noge so odkorakale do miznega predala. Potegnil je za kovinsko ročko in začel brskati. »Aha, tukaj je! Časopis za cel teden, čisto svež! Izvolite... mislim izvoli.« Ko sem ga prijela je bil zelo lahek in tanek, vendar verjamem, da v njem piše veliko zanimivega. Želela sem se zamotiti ta čas, ko sem tukaj. Zdravnik je odšel iz sobe ob veselem pogledu. Zanimivo, se jim res zdi, da morem biti v postelji pa bom zdrava? Začela sem listati po časopisu. »Ne... Nič zanimivega... Dolgočasno... To vse že vem...« Le še 13 strani mi je ostalo, ko sem se ustavila. Naslov je bil: MORILEC V MESTU!
Naslov me je takoj pritegnil. Pričela sem brati:
»Že vete sveže novice? Ta teden je neka oseba, ki ima postavo moškega ubila žensko in moškega, starša, ki sta imela hčerko staro 17 let. Družina se je ravno poslavljala, ko smo na kamerah opazili kako ju je ustrelil. Hčerka je hitro tekla, medtem pa je morilec bil že v avtu. Peljal se je za njo, kamorkoli je stekla, na koncu pa se v njo zaletel. Hčerka je zdaj v bolnici, nihče pa ne ve kaj se z njo dogaja.«

Veste kaj je sledilo? Kričanje, razbijanje in ropotanje. Takoj mi je bilo jasno, da sem ta hčerka jaz. Takrat sem vedela komu ne smem zaupati; Lanu. Rekel je, da se ne ve kdo je ubil starša. O pa še kako se ve! Odločila sem se pobegniti iz bolnice. Najti morem tega morilca. Le kdo je? Ko sem končno nehala vpiti so se odprla vrata. »Pusti me na miru!«
»Si se zdaj pomirila? Lahko ti pomagam.« Bil je Lan. Zdaj je bil njegov pogled prijaznejši. Gledala sem ga v tišini. Mu naj zaupam? Enkrat me je že izdal. »Ne vem, če ti lahko zaupam... Rekel si, da nihče ne ve kako sta moja starša umrla, potem pa najdem v časopisu veliko podatkov.«
»Nisem ti smel povedati, dokler nebi bila popolnoma zdrava. Gospod Milan je pa seveda pozabil kaj se dogaja, ker nikoli ne bere časopisov.« Takrat sem ga razumela. Izgubil bi službo, če bi mi povedal. Zagledala sem se v njegove tokrat prijazne oči. »Prav. Moj prvi načrt je, da danes pobegnem iz bolnice. Drugič, rada bi nekako ubila tega morilca, pa še ne vem kako, in tretjič, se spomniti in postati nazaj prava jaz. Že, če ene od teh stvari ne naredim se lahko vse sesuje. Mi boš pomagal?« Lan je prikimal. V tistem trenutku se mi je zdel res vreden zaupanja. Vesela sem bila, da nisem edina, ki ve za moj načrt.
---
Hojjj! Si res prišel/a do konca? :scream::neutral_face: Če si res, vse pohvale :clap::clap::clap::clap::clap: Mislim, da še nikoli nisem objavila tako dolgega dela, ker to je zdaj celo poglavje :grin::frowning:
Ta del je posvečen WhoLovesBooksAndMusic, ker mi je pri prejšnem delu napisala nasvet. Res mi je pomagala in piše super zgodbe. Ne vem, če sem se kaj izboljšala ali kaj poslabšala ampak upam, da ti je všeč! :grinning: (Vsak del bo bil nekomu posvečen)

Ja, zdaj bom pisala 3 zgodbe:
METULJ IZ GLINE
ŠE VERJAMEM
HČI POGUMA
in vse bom najbrž pisala do konca. No, zelo bom bila vesela kakšnega komentarja, lajka ter novega naročnika :blush: Hvala vam!
Lp, Blank