Nekoč je živelo dekle po imenu Hermina Grabar. Bilo je strastno, briljantno dekle z velikim srcem. Bilo je navadno dekle, vse dokler se ni zgodila katastrofa. Njene starše so začeli izsiljevati mafijci. Ni jim preostalo drugega, kot da se skrivajo pred njimi. A to bi bilo nevarno, zato sta se starša odločila, da bo Hermina živela pri prijateljih. Bila je žalostna, vendar to je bila edina rešitev. Starša sta se preselila v Avstralijo, Hermina pa k družini Vehar. Ta družina je bila družina enega njenih najboljših prijateljev, Roka Veharja. Skupaj s Harijem Potokarjem so bili najboljši prijatelji. Skupaj so obiskovali šolo.
Šola je bilo Herminino življenje. Nekega septemberskega jutra so se, tako kot vsako jutro, vsi zbudili zgodaj. Pri zajtrku je Hermina v mislih ves čas razmišljala o testu iz kemije, ki naj bi bil tega dne. Pozajtrkovali so, se umili, preoblekli ter odšli v šolo. Test so pisali prvo šolsko uro. Po prvi šolski uri so se najboljši prijatelji pogovarjali, kako jim je šlo. "Kako vama je šlo, fanta?" je vprašala Hermina. "Še kar v redu" je odgovoril Hari. "Hm, ne vem" je odgovoril Rok. "Saj si se učil, kajne?" je vprašala Hermina. "Ja, še kar" je odgovoril Rok. Drugo šolsko uro so imeli biologijo. Kot vedno, je Hermina ves čas dvigovala roko, da bi odgovorila na vprašanja. Učitelj je vedel, da Hermina ve, zato je hotel slišati še ostale. "No, Rok, kaj je odgovor na to vprašanje?" je sredi ure vprašal učitelj. "Em, no... kako se že imenuje... tista reč..." se je obotavljal Rok. "Da, Hermina?" je rekel učitelj. "Biomimetika" je odgovorila Hermina. Podobno je potekalo do konca ure. Med glavnim odmorom je Hermina šla v knjižnico, fanta pa za njo. "Em, Hermina, bi mi lahko pomagala narediti domačo nalogo?" je vprašal Rok. Hermina je zavila z očmi ter privolila. Ker Rok ni uspel vsega narediti med odmorom, si je izposodil Herminine zvezke. Med naslednjimi urami je na hitro dokončal nalogo ter Hermini vrnil zvezke s presenečenjem. Ko jih je odprla, je v njih zagledala sporočilo : Rad imam nekoga, ki ima rad šolo in učenje. Nasmehnila se je ter pogledala Roka. Ta ji je pogled vrnil. Med naslednjimi urami sta se spogledovala, vendar vseeno sledila pouku. Zadnjo šolsko uro tega dne so zopet imeli z učiteljem kemije in fizike. Vrnil jim je pregledane, ocenjene teste. Hermina je takoj vprašala "Učitelj, tukaj ste se zmotili. Nimam toliko napak." Odhitela je k njemu ter mu začela razlagati, kje se je zmotil. "Hm, mislim, da sem prav pregledal." je dejal. "Ne, tukaj ste se zmotili" je še naprej trdila Hermina. Do konca ure sta se prerekala, kdo ima prav in kdo ne. "Test bom doma še enkrat natančno pregledal. Jutri ti ga vrnem" je odločil učitelj. Hermina se je malo jezna usedla nazaj na svoje mesto. Vedela je, da ima ona prav, vendar učitelj ni razumel.