Spet je prišla, nasmehnem se ji. Z njo se je lažje pogovarjati, ker manj sledi proceduri, te so vedno tako utrudljive. Opazim, da so njeni gosti temno rjavi lasje še bolj razmršeni in očala dobro skrivajo njene podočnjake. Le oblečena je urejeno kot vedno. Res bi potrebovala počitek a kaj, ko ni primeren kandidat.

»Kaj Vam pomeni ime Adelaida?« reče in me pogleda v oči, najverjetneje išče reakcijo, a ime mi je znano bežno, ujamem spomin na materin glas iz otroštva. A dvomim, da bo to moji čedni preiskovalki mar.

»Pretenciozne starše, gospa!« odgovorim ona pa zavzdihne ter mi nameni pogled, ki pravi naj se zresenem.

»Vam ni znano?«

»Iz otroške zgodbe, gospa!« odgovorim in ona pokima ter si zapisuje.

»Pravite, da je veranda propadala, prav tako vrata in lobi je izgubil barve,« našteva in jaz kimam, očitno se je odpravila tja.

»Le slika jih ima še nekaj, saj ste jo videli?« vprašam.

Ona zastane in hitro pokima potem pa sklene roke ter vpraša previdno » Nič nenavadnega niste opazili?«

»Razen lepote kraja? Prav nič,« zmajem z glavo le kam se je šla potikat, pomislim mar je zašla v klet, ki še hrani nekaj slik iz boljših časov.

»Tudi, ko ste vstopili?« spet vpraša in odkimam, vidim da jo nekaj muči, neka uganka. Vem kaj želi najti povezavo med gosti, a našla je ne bo saj njihova telesa in življenja res niso bila tako pomembna.

»Slika!« zamrmra sama sebi in pomaha z roko » opišite mi jo!«

Nagnem glavo nisem je imela za ljubiteljico umetnosti, a ji ustrežem saj je edina lepa stvar, preostala v tem hotelu.

»Težko, pisane barve kot cvetoč travnik, obrisi zlatih las, v daljavi neka žival…« govorim, ko se mi vtisi kopičijo in se trudim zveneti umirjeno in urejeno.

»Zlatorog,« zamrmra in jaz se zdrznem, kako ve? Saj ni viden niti obris njegovih zlatih rogov. Zazrem se vanjo in jo poskušam preučiti izraz na njenem obrazu a mi prepreči, ko z gibom roke razmrši lase.

»Končali sva za danes, premisli o imenu!« mi zabiča in izgine.

Pustim se odvesti kot vedno, a pripomba mi ne gre iz glave zlatorog, zlatorog…. Slike ni mogla videti nikjer drugje bila je naslikana le za hotel, osebno nobenih reprodukcij. Zato je propadla skupaj z njim le kako bi uzrla njeno nekdanjo lepoto. Korak mi zastane razen, če je ona … čutim, da me priganjajo. A to je nemogoče, prikličem si njeno podobo a opazim le utrujenost v njenih potezah. Njene rjave oči so tople kot vroča čokolada in niso blatna godlja nekoga, ki se je spravil v trans.
Kako si želim, da se bi vrnila naslonim se na hladno steno celice. Kako si želim, da bi jo pogledala in jo vprašala »Kaj si žrtvovala?«

*i*Kaj si žrtvovala*i*, da smeš uzreti bleščečo preteklost, kaj je bilo nepreklicno izgubljeno, da vidiš ne samo slutiš njen obstoj. Želim jo vprašati zakaj svoj čas zapravlja tu.


Stvari se bodo razjasnile ampak ne Emiliji:smirk:
Hvala za vse srčke:heart: in komentarje:speech_balloon:.