Spet sem v hotelu in premišljujem poskušam sestaviti sestavljenko a ne gre, ne gre. Lupine, spomnim se Adelaide in njenih besed ter se vprašam mar ve? Ne bolje koliko ve? Ali ve, da jaz vem? Zdi se tako, kar je dokaj trapasto ker je morilka in edina oseba z ogovori.
»Oh, Vi ste prečudovito še napravili ste se čeprav!« kneginjin glas me zdrami.
»Ni dovolj primerno?« vprašam in ona le pokima.
»Časi so se spremenili!« ji odgovorim.
»Menda, a jaz stopicam za njim!« odgovori ter vzdihne »Vsi tu stopicamo…«
»Ste jih spoznali?« vprašam in upam da bo pokimala.
»Adelaida, gospoda z groznim odnosom sramota, fanta za klavirjem prečudoviti zvoki to Vam zagotovim oh in dvojčka seveda!« reče in pokima, da njen imeniten klobuk v obliki ladje skoraj pade z njene glave.
»Dvojčka?« vprašam in v spomin se mi prikradeta Karel in Karla Bežan menda nista zahajala ven zato nobeden izmed sosedov ni vedel, da sta izginila.
»Oh ja dvojčka! Poskočen par z nespodobnimi idejami!« zasope » Čarati želita, oh pa saj to je čisto nespodobno in obleke tega dekleta…«
»Bi ju lahko spoznala?« vprašam a ona odkima.
»Ne zdaj sta zaposlena ampak Cvetoslava pa lahko ujamete še pred njegovo vajo…« reče in mi pomigne proti levemu vhodu v zahvalo pokimam in se narahlo priklonim.
Vstopim v dvorano, ki je v primerjavi z lobijem nekoliko pustejša čeprav jo krasijo venci cvetja. Na manjšem povzdignjenem podiju opazim temno rdeč klavir. Na njega mlad borno oblečen fant polaga note.
»Pozdravljen, saj ne motim mar ne!« zakličem in vidim, da se zdrzne.
»Delujoč klavir je tu zaradi Vas gospa ne morem se pritoževati!« reče in me premeri preden mi stopi nasproti.
»Ne bom Vas dolgo motila zanima me, če morda veš koliko časa sta dvojčka tu?« vprašam.
»Dva meseca približno jaz sem tu že dlje…« odgovori jaz pa vzdihnem tudi Bežanova dvojčka naj bi bila umorjena pred dvema mesecema, povezave in povezave preveč jih je.
»Klavir je bil pokvarjen praviš?« vprašam.
»Nič ni delovalo a zdaj lahko končno igram svoje pesmi, občinstvo je majhno a vendarle…« njegov glas je zasanjan.
»Ne bom te več motila pri vaji, ali smem vprašati kdaj bo naslednji koncert?« vprašam.
»Pojutrišnjem verjetno skladbe imam že dolgo nared moram jih le še preigrati,« odgovori in jaz se zamislim.
Koliko so njihova življenja povezana? H komu naj ga povežem. Zvoki klavirja me spremljajo ko zapustim dvorano, neuresničene strasti… Cvetoslav lahko zdaj igra, dvojčka izvajata magične trike, kneginja kdo ve. Kaj si je želela Adelaida pisati?
»Tu ste!« slišim vzklik » Iskala sem Vas!«
Adelaida je tam oblečena v isto mornarsko obleko le da je svetlejša in zre vame.
»Mar res ne skrbi preveč pojutrišnjem bom tu!« ji zagotovim.
»Resnico govorite? » vpraša.
»Seveda Cvetoslav bo imel koncert in imam majhno idejo,« zašepetam.
»Oh povejte Emilija!« zašepeta.
»Lepo bi bilo, če bi mu zagotovili koncert kot se spodobi mar ne?« jo vprašam.
»Seveda« vzklikne Adelaida pridruži pa se ji tudi kneginja.



Spet nazaj opravičujem se, a internet ne dela:expressionless: torej ja upam, da vam je bilo všeč. Hvala za vse komentarje in srčke.