Davno je že tega ko sem posadila drevo, hrast. Dala sem mu življenje, možnost. Ne da bi vedela v kaj bo zraslo in kakšno zgodbo bo doživelo. Zavrtimo zgodbo malce naprej, v leto 2050.

***

Sonce je bilo že visoko na nebu, ko se je Olivia prebudila. Bilo ji je malce čudno odkar se je država odločila posekati tudi drevo, ki je senčilo njeno okno. Saj ji je pogled na sonce všeč ampak dreves je vedno manj in hudo ji je za njih, saj je ena redkih, ki se zaveda pomembnosti le teh. ''Dobro jutro, Olivia. Mama te sprašuje kaj bi rada jedla'' mi reče soba. Kot običajno se malo zdrzne ob njenem nenadnem pozdravu, nato pa odgovori: ''Kosmiči bodo čisto v redu... in prosim naj bodo s kravjim mlekom in ne kupljenim''.
Počasi se začne pomikati proti kopalnici, si umije zobe in se obleče. Svoje dolge rjave lase si spne v razkuštran čop in si kot običajno nadane ogrlico, ki jo je dobila od očeta, preden je odšel. ''Dobro izgledaš danes, Olivia. Kakšni so plani za danes?'' začenja soba pogovor za katerega Olivia res nima časa ''Grem na obisk k Stacey, potem greva pa skupaj na protest...'' zavzdihne. ''Ti pa res ne boš nikoli obupala nad tem, kajne?'' reče soba ko jo Olivia že zapušča.

***

Hai!
Js sm res obupala nad vsemi svojimi zgodbami in sem se odločila napisati šeeno novo hehe.
Ta del je res kratek, bolj uvod.
In da sem nazačetku pisala v prvi osebi ni napaka :) tako je narejeno namenoma.
Upam da zgodba obeta...
Bai!